Gylan's Poems -

PESMI
Pisano za radio ALTER od leta 2014
Napisal : Andrej Grampovčan Gylan

1

Živim ...
Nisem več ogenj.
Samo še tlim
In ptice v glavi molčijo.
Samo še tebe imam,
moj angel
in samo ti veš,
ali so moje oči,
le še razbita stara ogledala,
z raztrganimi slikami spomina,
polite s kapljami grenkega vina.

2

Na starem plakatu. Slovenija. Moja zelena dežela ... Danes pa zaplankana, ponosna na Trubarjev protestantizem, bolj papeška od papeža, ničvredna luknja po ameriško ... Prepita z žganjem in vinom, kjer ljudje častimo falični kult Triglava. Kjer se valijo procesije turistov v Ljubljano, na Bled, in v Postojnsko jamo, da vidijo človeško ribico. Kjer ljudje ne morejo brez nedeljske vonjave pečenk, praženega krompirja ob spremljavi harmonike in kjer je malo dotikov in poljubov za zidovi in pred zidovi, ker je vsak jaz le leden pogled na hladen obraz.
Kje so časi, ko so jutra dišala po kavi, po nasmehih, po lepih, iskrenih pogledih, po svežih žemljah, ko čutila se je zdrava kri v mestu med ljudmi, ko ni bilo na ulicah beračev in pijancev, ko je bilo za vse dovolj dela in dovolj denarja v žepih za čez mesec in je bilo malo težav, da bi jih Rdeč križ reševal? Danes pa vse bolj so glasni jeziki tujcev v tej deželi in vse več je prosilcev za azil, ki bi radi živeli brez dela na račun socialnega turizma. Biti mlad v Sloveniji z diplomo v žepu pomeni, biti brez službe, če nimaš vez in poznanstev in živeti na račun staršev. In v tej naši ljubi Sloveniji, je vse manj pobiralcev zlomljenih duš in strtih src, skratka vse manj je empatije in sočutja in vse več je pohlepa. Vse manj je tudi domačih bikov v mednožju kačjih pokrajin v deželi lipicancev, kjer nikogar več ne zanima rodnost.
O Slovenija, ti druga Švica za nekatere, bordel perverzne Evrope na oltarju lažne demokracije! Kako si polna strahu, molka, kameleonov, preštevilnih zakonov, kjer je vse preveč prašičev pri koritih, ki radi lažejo ljudem, kako si poštena, prelepa, vredna greha in zaupanja! Zato te vprašam, draga moja Slovenija, kdaj se boš spet dvignila kot feniks iz pepela in sama poletela, očiščena na modro nebo prihodnosti?

3

Odpraviš se na dolgo pot.
Na koncu poti, te čaka septembrsko jutro in bele ladje na morju.
Dan je obrobljen s azpet kot cvet.
Lepa, mlada ženska bosa v beli obleki se sprehaja na obzorju.
Njene prsi so vzdražene do bolečine in iščejo tvoje ustnice.
Tvoje srce v dlani vzdihuje.
Topiš se kakor vosek in smehljaj se razcveti na tvojem obrazu.
Tvoji lačni prsti iščejo dotike.
Tvoje telo je utrujeno od želje.
A premalo je solz, da bi še enkrat izplul iz pristanišča strasti.
Vonj po kavi ti sede kot prah na polico v kavarni.
S krili dviguješ sonce do ustnic.
V izsušenih ustih se oblikujejo mehke besede.
Poglede zakoplješ v daljavo v velike modre oči v žgočo modrino zrcal.
Petje galebov odmeva na gladini morja.
In ko se valovi slinijo ob skale, počasi prežvekuješ tihe skoraj neslišne misli.
Obujaš pokopane spomine, ki se pozibavajo samo še kot stare lupine na prstih vetra.
Samo še mivka so spomini, ki jih odnaša veter v lasišče molka in vse ceste, ki so nekoč hodile skozi tvoje telo, brišejo sledi svojih hrbtov, kot da jih nikoli ni bilo.
Zapreš oči v upanju, da začutiš poljub vetra na vekah in vonj po morju.
In dan izgine, kot bi živel življenje enodnevnice.

4

Morilci duš
so tuleči volkovi,
s koraki v temi,
z mrtvimi očmi
z obrazi strahu,
ki svet barvajo
s kapljami krvi.
Govorijo,
da vse je tu
in vse je kri
in tam ni nič.
In če prestopiš meje,
alarmov ni
In ni bežanja.
So le solze,
groza in obup
in v brazdah,
čas je smrt
in smrt ni nič.

5

V votlinah pod vekami so slike črk.
V zrcalih oči se lesketajo gole besede.
Vsaka beseda ima življenje in dušo.
Beseda nima oltarja in ne sprejema žrtev
in ne moreš usmerjati njenega toka.
Beseda je lesk krvi
in srcu ne moreš reči naj molči.
Krvi je brez meča dovolj za vso srečo,
za ves strah in za vso bolečino.
In če si odprt zaradi sreče, strahu, bolečine,
steče beseda skozi tebe.
In ko grizerjo besede gorijo jeziki.

6

Krila imaš.
Zaupaš in tvegaš.
Pot do ekstaze poznaš.
Brez nje je življenje jadro brez vetra.
Letiš do sonca.
Zgorijo ti krila.
Strmoglaviš.
Vsakokrat znova.
Ne šteješ več let.
Za tabo je tisoč noči.
Mladost in starost kipita iz oči.
Čakaš kot zver na magične bližine.
Všeč so ti ženske.
Ne preveč fine.
In ko strast ponori,
kot, da se konj splaši
in dirja čez gola telesa,
sliši se jok,
odmevajo kriki,
tečejo solze,
ko bližine postajajo strastni dotiki.
In da zabave ni konec,
še smeh v ustih harmoniko razteguje
in bog gleda stran,
ko se poželenje na vso moč razkazuje.

7

Jaz sem tukaj,
ti pa tam,
med nama virtualni svet
poln lepih slik
in prijaznih besed.
Letalska karta res ni problem,
bolj skrbi me,
kaj bo po potem,
ko srečava se iz oči v oči
ko realna tla bodo brez laži.

8

Vse ure so odbile.
Srce je ugaslo ognjišče.
Čas se ustavlja.
Lord, I'm READY.
Ti si pravični sodnik.
In jaz sem samo človek.
Moji grehi Mea culpa.
Kar daš, to dobiš.
Zaprl sem bom v sobo.
Molčal bom
in kot bleda slika umrl
med štirimi stenami,
kjer stropa ni
in ne tal
In ne vem
ali je to narobe ali prav.
Dež me ne bo poškropil.
Tam onkraj je večnost,
brezmejna tišina,
minuli časi so brez spomina.
Duša potovala bo brez konca.

9

V jutru prihajaš v moj spomin,
oblečena v rožnato obleko,
bosa, z okusom po morju,
kot, da želiš pozabiti neprespano noč.
Tvoje telo je mehko in voljno
In tvoj obraz črna vrtnica ledenega smehljaja,
se lušči z vonjem po divjih konjih.
Tresejo se tla in dviga se prah,
ko tvoja roka vstaja iz trnja.
In ko odhajam v dan,
ki hoče postati mogočna katedrala
z zidovi z gora in vetrom za streho,
med visoke hiše, ki stiskajo glave,
med odprte dežnike,
kjer se v lužah zrcali moja slika,
ti spet drsiš med stene mojih misli,
vsa gola pred ogledali mojih oči,
kot, da me nočeš izpustiti iz objema starih dni.

10

Sežgal sem vse mrtve trave.
Umil sem umazano nebo.
Pokopal sem vse mrtve.
Popil sem ves dež s težkimi kapljami
in iščem tvoj vonj po prvem poljubu,
vroč od joka.
Vračam se skozi mokre peruti,
črne nevihte in plotove v molitvah vetra
mimo praznih obrazov,
po tvojih stopinjah
in te kličem skozi špranje nasmeha
po utripih ulic.
Ljubezen je kot dobro vino
v časi z zlatim trakom.
In angel godrnja,
ker mora nositi vinske vrče,
medtem ko se moje srce vzpenja v nebo k bogovom.
Pijan sem od šepetanja izruvanih besed.
Odpiram orlovska krila svobodi nasproti.
In vse manj mi je do bogov.

11

Položi dlan na mojo ramo,
da mi bo dan kot oko,
ki izjoče vse solze
in zaneti v meni vse plamene,
da zbudijo v meni strast
in prebudijo vonje poznih rož.

12

Pred dvajsetimi leti.
Jaz in ona sediva za klavirjem v sobi
ob patetični šesti simfonijo Čajkovskega.
Ona govori o prijateljstvu:
»Veš, več kot prijateljstvo tega časa, ti ne morem dati,
ker stara ljubezen me še vedno boli iz preteklih dni,
kot besede iz moje stare pesmi.
Na začetku nisem bila zrcalna slika.
A ti si jo raztrgal na tisoč koscev in vendar ne v nič.
Vedno znova so se kosci kar sami ponovno sestavljali v sliko,
samo zato, ker si me ti položil ob studenec,
kjer čakam, da me napolniš z vedrom vode.
Toda tam sem bila že davno preje,
predno so steklarji izdelali ulitek odseva.«
V življenju je pač tako,
da odide nekdo in zagotovila ni,
čeprav marsikaj z besedami se izgovori.
In ko sva šla pozneje z vlakom v Benetke,
v času, ko prsti vej ne nosijo več listov
in se megla spušča na travnike,
sem bil ves čas zagledan v njene mehke prsi,
skrite med dolge lase.
In s telesom sem se dotikal
njenega vlažnega jezika na njenih rdečih ustnicah.
A sredi noči hotelske sobe nad kanalom
ko se je gosta, lepljiva, slastna kri
mlade lune cedila na belo rjuho na postelji,
je užitek postal bolečina ob besedah:
»Saj veš, samo prijatelja sva,
dokler stara bolečina ne izgine iz mojega srca.«
In kaj jaz in moje goreče srce?
Naj nosim rožnata očala, ustavim čas,
ker bližina je razdalja brez dotikov
in so moje besede samo kopje, zasajeno v praznino?
Naj čakam, hrepenim in izgubljam dragoceni čas,
ker ranjeno srce še vedno nori,
za moškim, ki ga že davno več ni?

13

Noč je zakrila očem oblake
in s tišino, z neprespanimi očmi,
je legel ob ljubici.
Prizna, da bi bilo bolje umreti.
Propadla je romantika.
Zgodba je zbledela.
Padel je kot junak
in se ni več pobral.
Tudi nekoč je že padal, vstajal in trpel.
A tokrat ga je vrgla med kamne mlina
njenih peruti in ga bičala,
da je njegovo srce obmolknilo
in so se ustnice spojile s kamnom,
ker je njegov obraz,
tako neskončno daleč od njenega,
da ga je zabrisal čas
in je postal vozel v njenih očeh.

14

Gore so sanje v svetu sonca in senc.
So prestoli bogov in plesišča vetrov.
So preizkus duha in moči
pogumnih ljudi v bliskih in strelah.
So kriku strahu plahih ptic
na previsnih, neprehodnih, težavnih poteh.
In ko zaslišiš klic skalnatih gora,
Kot bi te poklicala nežno stara ljubica,
vzameš ključ od ključavnice divjega srca,
in odpreš vrata v svet zelenih vrtov in tisočih rož
med macesni visoko nad dolinami in polji,
kjer se v zvezdnatih nočeh rojevajo sanje,
razpete do neskončnega neba.
Ta svet je takšen, kot je,
krut brez mask, a manj pokvarjen in hinavski,
kot so v dolinah ljudje.

15

Gospod moj,
vse,kar me teži,
vržem v smeti
in grem naprej
kot glas vetra
s soncem na vekah,
s smehom skozi solze,
ker čas prehitro mine,
a ne pozablja spominov
na srčne bolečine,
polne grenkih solza
zaradi sladkih laži,
ki napile so se jih luže oči,
v mrtvih dolinah senc
brez poljubov minulih dni.

16

Samo ti sam si gospodar novega dne.
Ljubezen ne potrebuje ne prstanov ne ograj.
Ljubezen je roža, ki potrebuje v srcih maj.
In zakaj bi imela tvoja roka prstan, kot golob,
da boš spet ujet v kletki in ne boš več pel,
kjer boš delal kot norec za dva
in na koncu zgodbe boš sam žaloval,
ker so bili odnosi brez vsebine
in se tolažil v omamah,
da bi potlačil globoke bolečine,
saj stara vagina ni črna luknja iz vesolja,
da bi te posesala na dnu globokega morja?

17

V negibno mrežo so ujete tvoje nenasitne oči.
In bolj si mrtva, kot v gnezdu ubita ptica.
A skozi veje tvojih prstov,
z vonjem po kostanjih,
tvoj dih obliva plamteče stene mojega srca.
In tvoj poljub je le odjuga sanj,
natresenih na pragu tvojih obljub.
Naj ti povem,
da je moja duša bila že tisočkrat prevarana
od stiskov hinavskih rok,
a je v tebi našla ljubezen,
tisto pravo, prežeto z ognjem in rahlim obupom.
In ko raztrosim med oboke tvojega neba tihe želje,
čakam ob koreninah tvojega srca,
da ljubezen z rdečimi črkami napiše tvoje ime.

18

Pokazal sem ji vse rože v svojem vrtu
In vse moje zvezde na nebu.
Ustnice so bile še vroče in jezik v ustih je še vedno gorel.
A ljubezen gre skozi želodec in konec ni bil vesel.
Zakopala je poljube In pokopala je obljube.
Slovo bilo je brez stiska rok in brez poljuba za slovo,
kot, da je izbrisala za seboj vse poti na goro.
In kdo je izgubil več?
Ti draga, saj jaz lahko ljubim druge, tako, kot sem ljubil tebe,
ker jaz sem ljubezen, ki se rada rodi.
Če obrneš gumb na radiu mojega srca, Ljubezen vedno poje in igra.
In ko v jesenskem jutru gledam skozi okno barve raztopljenih listov
in privijem k sebi svojo žensko, ki še vedno spi in sanja,
ko se sonce v sobi smeji,
se izgubljam v vonju njenega telesa, ki me omamlja
in jo z rokami v njenih dolgih laseh,
poljubljam in božam in čutim lepe trenutke v dlaneh.

19

V moji ulici ni smeha in ne rož
ne cvetočih poljan ne rožnatih sanj
in občutek imam,
da sem brez sonca čisto sam.
Človeške duše so brez topline, globine
In so oslepele med stenami hladnih src
In njihova usta so polna šumeče tišine.
In ko hodim sam skozi drevored
Sem na začetku in na koncu spet jaz.
Vmes pa vse je utonilo v pozabo,
ker te že dolgo ni, čeprav obljubila si.
A pustila si spomine, kot prosojne zavese iz solz.
In nikoli ne bom izvedel,
ko sem padal na vročih skalah
med vonjave tvojega telesa
in na tvoje slane prsi,
kjer so oči gledale nebesa,
ali sem bil v tvojih očeh res tvoj pravi poljub
in v tvojih dlaneh res tvoja prava solza.

20

Enkrat vse mine.
Enkrat se vse konča,
da se človek ne dvigne nad Boga.
Nekoč pa moj gospod si ti govoril:
«Bodi!« In bil sem sam na tej trnovi poti,
vse prej kot človek,
kjer še krokar težko preživi.
A življenje je stkano iz sanj in iz bolečine
in vredno ga je živeti.
In oprosti mi gospod,
ker nisem znal reči ne,
ko bi moral:
ženskam, strastem, hudiču, vsemu zlemu.
In ko prišel bo poslednji dan,
ko bom na obalo brez vetra in valov prikovan
brez najmanjše možnosti,
da bi kam odplul
bom pripravljen gospod,
da se pogreznem v nič,
da pokrije me zemlja
in blagoslovi me nebo
da grem za vedno od tod,
kot črn ptič.

21

Draga moja, umrlo je upanje v ljubezen
in moj pogled je izgubil vsako barvo
in tla pod nogami drhtijo kot utrujeni konji.
Samo zaspanci še verjamejo, da so sanje edini prostor,
kjer nam je dovoljeno letati in imeti v rokah čarobno palico želja.
A ti igraš se in igraš brez oči.
Besedo ljubezen, ki je kot odmev oddaljenega zvona,
ne izgovorim brez prihoda, da bi ti ponudil roko in pokazal pot.
Veš, lahko umre smeh v ljudeh, v meni ne more, ker jaz sem smeh.
In čeprav izgovarjal sem tvoje ime, nikoli se nisva ljubila.
In čeprav vzel sem del tvojega srca, vsakokrat, ko sem odšel,
zate sem umrl in tudi ti si strup izpila.
Tako sva nežno, a dokončno drug drugega ubila.
Priznam, jaz nisem človek, ki vsem ljudem je všeč, niti to ne želim biti.
Imam Boga, pa v resnici ne obstaja.
Imam ljubico, vendar ne priznam.
Ima sovražnike, ki se jih ne bojim.
Izbral sem take, da lahko mirno spim.
Imam spomine, ki sem jih pozabil.
Imam sedanjost, v katero ne spadam.
Imam prihodnost, ki se jo bojim in upov ne gojim.
Imam vse, česar ne potrebujem.
In končno kaj sploh še počnem v mestu, v tej betonski luknji,
kjer so sanje o ženskih lepih očeh že davno zbledele?

22

Z leti morje vse bolj zaliva oči.
In ladja norcev pristane v naročju čeri.
Potem si odšla ti, otrok je pomahal v slovo.
In dolgo so spomini lebdeli na robu obale,
kjer so se valovi menjali med plimo in oseko.
In ko si s solzami spral prah iz oči
pomiril dušo in srce
in si bil ves pijan od sončnih žarkov,
si zagledal njo.
Želel si bližino z usti ugaslega vulkana
in z močnimi lučmi v očeh.
A ona je samo drsela mimo tebe
s skritimi očmi in se ni zmenila,
za brazgotine na tvojem obrazu,
kakor v strahu, da te ne prebudijo.
In priznaj si,
ljubezen brez odmeva poklanjaš,
kot breme ljudem,
ki ga niso pripravljeni nositi.

23

Skozi gole veje sveti se nebo
in zvezde spijo nad biserno goro.
Na gori sam sediš in razmišljaš,
da ljubiti ne moreš samo njenih rok, oči
in poljubljati v vetru njenih las,
da rad videl bi jo v srce.
A če srce kamen je,
hodiš mimo ljudi brez želja,
da bi nekomu dal košček srca.
In čeprav ona je v tebi,
sediš sam in bežiš še globlje vase
in čakaš, da pride nekoč
z objemom in smehom v očeh.
In ker vse to preveč boli,
morda je bolje zaupati manj,
ne ljubiti preveč in upati manj,
da slanih solz ni preveč
pred tvojim pragom
zaradi drugih ljudi.

24

Čas je mozaik trenutkov.
In z njimi umiraš tudi ti.
In čakaš, da te bog pokliče k sebi.
Mnogi pa so mrtvi že pred smrtjo.
Ta svet je res nor,
saj krave molzejo bike.
Ko si se rodil, nisi vedel,
ali si padel na konja ali osla.
In potem si sanjal o ljubezni
v nočeh nad sanjami
s pogledi v nebesa.
Hotel si pravo ljubezen.
A ta pride tiho,
brez žarometov, bobnov
in fanfar in je lepša od sanj.
Z ljubeznijo je res težko,
brez nje pa še težje.
Ljubezen spi bolj malo,
ker je bolj sladka od sanj.
Sama ljubezen nič ne stane.
Vse okrog ljubezni pa stane veliko.
In kdor ljubi, še ne pomeni,
da je posestnik ljubezni.
Tudi če besede na jeziku molčijo,
v srcu vedno tiho govorijo.
Brez prič ljubezen izgine v nič.
Bedak ima veliko srečo,
da ne ve, da je bedak.
In vsak trenutek smo bližje koncu.
Ampak ta konec,
nikoli več ne bo nov začetek.
Smrt je kot noč brez spomina.
Morda ljudje tako radi berejo osmrtnice,
ker svoje nikoli ne bodo prebrali.
Praviš, da ne maraš pogrebov?
Saj veš, da za svojim ne boš šel in jokal.
Privilegij mrtvih je,
da ne snemajo več mask
In da ne pokopavajo svojih mrtvih.
Kakšna tišina na pokopališču.
Vsi gledajo televizijo na zaslonu neba.
Še dobro, da te pozabijo,
imaš vsaj mir pred njimi.

25

Na križišču sredi kažipotov stojiš votlo prazen,
pred razpotjem brez znakov govoriš,
in ničesar ne poveš,
ker si misel zamenjal s frazo
in čustva prebarval s patetiko.
Tvoja pesem je brez vsebine, prozorna, odraz tvoje rutine.
In ko bo tvoja pesem odmevala v ušesa s pravo frekvenco,
mora tvoj glas kričati z besnimi akordi življenja,
nabitimi z impulzi trenutkov tvoje električne kitare.

26

Svet je tako pokvarjen in umazan zaradi ljudi,
da mi, kar v ušesih šumi.
Vsi vi in vi,
ki bedasto buljite s praznimi očmi,
in ves čas odpirate kljune
in kasneje še polne riti
in se poserjete na cel svet,
ste zadovoljni, ko najdete nekoga,
ki mu lahko žrete iz razpokanih, razjedenih dlani
mu pijete kri in mu trgate z zobmi meso do kosti.
Če človeštvo ne bi bilo tako butasto,
koga bi bilo sploh še strah na tem svetu?
Če bi bilo vse tako, kot je prav,
bi prišel Bog in nam čestital
in Kristus bi nehal blefirati.
In to bi bilo malo čudno, mar ne?
Preveč lepo, da bi človek lahko verjel.
Če Rubens ne bi hotel naslikati vseh tistih debelih žensk,
z debelimi riti – kdo bi jih?
In če bi se Eifflov stolp v Parizu malo nagnil,
bi Italijani takoj tožili Francoze, zaradi ukradene ideje.
Če človek preveč gleda TV,
se mu lahko oči spremenijo v ekrane,
In vse tiste slike se mu zarijejo v možgane...
Človeške neumnosti so brez meja.
In biti ali ne biti človek z veliko začetnico,
z nasmehom na obrazu,
z utripajočim srcem na dlani in se spraševati,
komu danes zvoni je neumnost.
Zvoni vedno tebi, ker si postal otok sam zase.
In ko te opazijo, da nisi kos celine, te bodo postavili na glavo.
Tvojo dušo bodo posmehljivo prebili na oglasno desko
s pripisom »tujec«.

27

Če sem iskren,
goreti v ognju tvojega življenje,
kjer tvoji beli zobje grizejo mikrofone
in so tvoje rjava lepe oči polne zemlje,
med tvojimi črnimi obrvmi,
ki so kot vesla beneške gondole,
pomeni postati pepel
in ničesar več čutiti in želeti.
Pepel, ki ga raznaša dih tvoje strasti,
ker se mrtve stvari
ljubijo v miru večnosti
in so kot skale v polju tvoje ljubezni.
Danes je težko najti iskrene ljudi,
Danes je nemogoče verjeti karkoli.
Klovni imajo velik belo – rdeč nasmeh,
narisan čez obraz, tudi ko jočejo,
tudi, ko odhajajo...

28

Dež v oktobru drobno prši.
In še, predno utrujene oči sanjajo sanje, ti povem draga moja,
da jaz nočem biti samo poglavje v zgodbi iz tvojega dnevnika.
In če ne veš, Romeo in Julija sta bila navadna amaterja,
žrtvi nesrečnih okoliščin in zdaj sta mrtva.
Zato spremeni scenarij.
Jaz se ne prepuščam naključju, ker sem prestar za šale na svoj račun.
Če bom dal, bom dal vse,
drugače pa bom iztrgal stran in ti pokvaril zgodbo.
Oprosti, ampak jaz ne igram statista.
Lahko noč moja draga, moja zadnja senca si, ki je zlita s temo.
Vem, da si nedosegljiva in te občudujem,
ker se nikoli ne smejiš brez vzroka, ker ne pihaš dima iz ust…
Ko bi te imel, me ne bi vprašala po horoskopu,
ne bi govorila v sebični dvojini,
ne bi z leskom v očeh takoj začela odsotno sanjati
o biološkem smislu življenja, naravni reprodukciji.
Elegantno bi prekrila,
da je življenje sestavljeno iz tisoč drobnih banalnosti.
Čakaj me z željo v duši in oči se mi bodo bleščale,
in moje dlani bodo razprte in moj objem bo širok.

29

Veš draga, počutim se tako samega,
tako praznega pod najinim skupnim nebom,
kot še nikoli do zdaj.
Vsi ti umazani, popisani zidovi, rjaveče mreže, ograje,
vsi ti neznani ljudje okoli mene...toliko neznanih praznih ljudi...
Vse te sence me dušijo...
V mrtvih spominih ni več življenja.
Poslušam besede, ki jih je že davno odnesel veter
in iščem pozabljene steze izgubljenih stopinj,
ki so že davno utonile v dežju.
Zdaj še sanj ni več! Zdaj sem sam!
Le ti si še, a tudi ti si nekje daleč,
kot v meglenem prividu...
In čakal bom, da končno zagledam
tvoje dolge, črne lase, tvoj smeh v zobeh,
da slišim tvoj glas,
da čutim tvoj poljub na moje razgreto čelo,
pa se vse bolj bojim, da so želje zaman.

30

Verjel si, da ljubezen je...
Vendar ljubezen je postala eksponat muzeja človeških nesmislov v mestu zaprašenih spominov.
In tudi zaklenjeni spomini se radi izmuznejo skozi redke zarjavele rešetke
in kakor strupeni plini črnih misli umorijo vsako zaupanje.
Danes te najdejo z jutrom, sončnimi žarki pozabljenega...

31

V jeseni kostanji dišijo po smrti...
In počasi gnijoče listje pokopava uvele spomine.
Vedno se te bom spominjal
z razpuščenimi, črnimi, dolgimi lasmi in tvojim glasom sredi avgusta.
Danes pa ves večer strmim v ogenj umrlega ognjišča
in v zrcalu dlani sežigam spomin.
Srce je v zaklenjeno v stolpu. Zasuta so usta, upognjena je duša.
Kam naj odložim oblačilo mrtve ljubezni?
Sedim na bregu sveta in iščem izvire novih besed
morda za takrat, ko najin čas bo spet objet?

32

Kdo si, ki te slišim? Kdo si, ki te čutim?
Kako naj te spoznam? Kako naj vem, da bivaš?
Ti lahko rečem ljubezen?
Moje oči ne vidijo vsega, zato poslušajo utrip srca.
Moje besede so poslane iz ognjenega srca
in verzi so postali edina pot, na kateri se srečujeva gola oba.
Veš, ne zaupam ljudem, ki ne gledajo v oči
in veliko obljubljajo in nič ne naredijo.
Ne zaupam ljudem, ki mehko stisnejo roko,
ki so tako čisti, da pozabijo, da jim vseeno smrdi iz riti,
ki slepo verjamejo v nekaj, česar ni.
Ne zaupam ljudem, ki se brezobzirno vzpenjajo,
ki jim je nerodno priznati, da masturbirajo,
ki preveč govorijo in tudi tistim, ki samo molčijo...
Težko je odvreči ljubezen, ki jo imaš in reči, da jo je dovolj.
Ljubezni ni nikoli dovolj.
Je potujoča ladja tišine, ki pelje od povsod do nikjer.
Je želja po molitvi in nima obstanka in miru.
Ta čas, ko te sanjam, se noč prebuja v tebi.

33

Od daleč me kliče tvoj glas.
Praviš, naj grem, dokler je še čas?
A jaz hodim za glasom, slep, ker vem, kam grem.
Ljubezenske besede iz mojih ust,
kar tako iz navade ne gredo,
čeprav oči kako lepo žensko vidijo.
Ljubezen je kruto početje.
Razvname lepoto in budi strah.
Če srečam v parku strašno lepo žensko,
bi pred tridesetimi leti žvižgal za njo.
Pred dvajsetimi leti bi jo vljudno ogovoril.
Pred desetimi leti bi jo povabil na kavo.
Danes pa dolgo gledam za njo
in ne vidijo me njene oči.
Malo je pesmi o zadnji ljubezni,
o sivih laseh, nagubanih licih, težki hoji...
Zadnja ljubezen je stanovitna, vztrajna, kot jesenska megla.
V utrujenem srcu je komaj prostota za eno ljubezen.
V stisnjenih žilah se kri počasi pretaka.
Ostareli zaljubljenci sanjajo o preteklosti,
o minulih nočeh, o nekdanjih strasteh.
Drug drugega kličejo po imenih mladostnih ljubezni.
Spomin je tako nezanesljiva priča.
Ostareli zaljubljenci ne prisegajo več zvestobe do groba.
Do smrti je še nekaj drobnih korakov.
Zadnja ljubezen gre čez in še naprej.
Če me želiš ljubiti, ljubi me vsega.
Vse moje barve, kar sonca jih objame
in vse, kar skrivajo moje sence.

34

Poletje je umolknilo. Zastali so obrazi, listi, poti...Sonce je v zenitu.
In ti na obali sama, bosa se sprehajaš v zobeh vetrov.
Tvoji pogledi prebadajo razdražene valove modrih oči.
Še kako pogrešaš topel pozdrav, nasmeh, objem,
razpet od cvetlic do zvonov.
Daleč stran pa nekdo, ki te ima rad, sprašuje,
kdaj lahko bo vstopil v tvoj rastlinjak,
kdaj zdravil se bo lahko ob tvojih vrelcih,
kdaj lahko bo na tvojem telesu mlad
in čaka, da se izliješ vsa šumeča do dna
in da pokončno dvignjen zakoraka
med tvoje strme prepade.
V tej igri s tabo do zdaj ni poteze, ni zmage in ni poraza.
Upanje je v nihanju srca.
Morda nekoč na isti obali bova ti in jaz,
muza mojega bluza, ker nisem edini ta čas,
ki je omamljen z napitkom ljubezni na tvojih ustnicah
in ti govori sončne besede na glas?

35

Vse bolj si sam v drobovju časa,
ko hodiš po stopnicah tkiva navade.
Vse manj si gol za lakoto dvoma v razvratu posesti
in vse bolj postajaš tišina,
ko iščeš resnico v zaraslih glasilkah bojišč.
Begaš ranjen od neizstreljenih krogel.
Tvoje tanke luskine so načete od časa.
In vse bolj razmišljaš
o zadnjem pohodu med trupla.

36

Jaz in ti nisva nikoli bila eno, čeprav cvetela je pomlad.
Vsak je imel svoje sledi in je hodil po svojih poteh.
Čeprav čutila sva se oba in imel sem te noro rad,
tako, da je še zima bila pomlad in sem te učil,
da ljubezen je pot brez zemljevida,
nesebična, ki nič ne vzame in daje vse
in sem te ljubil včasih za oba, ker si na krive pota šla,
sem vedno ostal, ker sem upal vse do konca dni,
ker bila sva kot ena pesem,
je najina ljubezen postala neozdravljiva bolezen.
In danes, ko v jeseni življenja sem sam,
ko so pozabljeni trenutki in ni več hrepenenja
in na moja vrata nihče več ne trka,
iščem v množici ljudi samo nasmehe za tiste dni,
ko me v duši hladi in v srcu boli,
ko spomnim se nate, da že davno več te ni.
In ko me več ne bo,
še vedno pesmi o ljubezni pisal bo nekdo.

37

Vsak hip je večen.
Brez diha so življena pokopališča.
Brez leska v očeh, stiska rok,
so ljubezni dim brez ognja.
Misel nate spati ne pusti.
Bila si moj svet.
Srce si pohodila.
Solze si do dna izpila.
In najino zlato nima sijaja.
Obstal je najin čas.
Njemu si kupljen svet. Umetna romantika.
Zlato, ki se sveti. Lepota, ki se jo mora podreti.
In če ni po tvoje, samo treska in gmi.
Če fant mlad je in lep, pozabiš na ves svet,
razen na čevlje, glavnik in kup oblek.
Da bi doma kaj naredila,
kje pa, za to je drugi - dobra vila.
In ta socialna omrežja te naučijo,
kaj življenje ne sme biti,
kaj se s tem svetom ne sme zgoditi.
In vsaka vrtnica tudi trne ima.
In za vsemi lepimi trenutki je veliko solza.
Morda samo sonce ve,
za koga so vse te sence in zasanjane oči?

38

S slino se lepiva.
Ljubezen mehča jezik.
Poljub je modrina.
Moj dih je tvoj dih.
Na tleh v sobi sonce
riše najine sence.
In ko ti položim še besede
na tvoje vroče ustnice,
me zavohaš
in se me dotakneš do konca
in me posrkaš kot maternica
ljubezensko seme.

39

Se danes v tej norem hitrem času človek moj,
sploh še sprašuješ,
kakšno bi bilo nebo brez ptic, zaupanje brez resnic?
Kakšna bi bila resnice brez odkritih lic, lica brez lepote na obrazu?
Kakšen bi bil objem brez topline In življenje brez ljubezni?
Kakšne bi bile noči brez sanj in svet brez pesmi?
Za vse rabiš človek moj nekaj srca, nekaj solza, nekaj znoja,
nekaj napora in nekaj usod.
In če najdeš v jeseni življenja na sprehodu po odpadlem listju
med drevesi ženske stopinje, ki govorijo o ljubezni,
je to vse, kar si tvoje srce želi, da spet srečno je,
kot že dolgo ne.
In srce je srečno, če ženska je prava
in z njo ni velikih skrbi.
In potem jo opazuješ z distance.
Jo gledaš in razmišljaš o njej,
da jo bolje spoznaš, da jo lahko ceniš.
Ko jo vidiš prvič fino gospo, si misliš, da je gospa od hudiča.
A gospa je fina samo na zunaj.
Smehu se nikdar ne odreče
in prekipeva od sreče z vetrom v laseh,
ko v kavbojke in majico se obleče.
In v srcu vedno ostaneš mlad, čeprav nisi več mlad,
če sebe imaš rad, ker lahko samo tako deliš ljubezen,
ne vso, da sebe ne izgubiš.

40

Oktober je stopil na tla dežele z ledenimi stopali.
Megla ubija glasove srca.
Ne ločiš več solza od morja.
Morje ti zaliva oči.
Tvoja koža poka po šivih.
Oči pešajo, vendar si tukaj.
Na svoji ladji dvigaš jambor.
Sonce na obzorju se prebuja.
Spet pluješ po svetu med čermi
in brišeš za seboj mesta spomina.
Spet si sam z dvignjenim nožem v rokah.
Strah prihaja vedno počasi.
Trepetaš, ker veš, da ti bog ni dal moči,
da bi premikal tečaje sveta.
Iz daljave slišiš na valovih vetra glasove,
kako plete ženska dolge lase v kite
in riše gube na obraz in skriva oči.
Pozabljaš njeno ime v penah morja
med plimo in oseko.
Avtobusi so spet polni tvojih sanj.
In vsak dan loviš luč v svoje roke.
Ljubezen vedno pusti biti.
Ta svet je brez pravega odmeva.
In to že dolgo veš.

41

Ko izgubiš sanje,
je življenje brez dihov in izdihov gugalnica brez zvezd,
za vrvohodca brez tal pod nogami.
In brez sanj ljubezen nariše mavrico brez barv.
Če te želim spoznati,
se moram v tebi izgubiti
in te vohati,
da najdem rimsko cesto.
In če te hočem ovohati, te moram videti golo.
In če te želim videti golo, te moram imeti ob sebi.
In če te hočem imeti ob sebi, te moram spoznati.
In ko te bom spoznal, ti bom govoril o rdeči vrtnici.

42

Padajo, padajo kaplje dežja izpod neba.
In poljubil sem jo na vrat.
Bila je moja vrtnica, ki sem jo vohal.
Ljubim sem jo, a to še ni vse.
»Kako ti je danes šlo, Oliver?«
Me je vprašala.
»Kar v redu, Jenny.
Dajem ti ljubezen svojo, vrednejšo od denarja.
Samega sebe dam ti pred Bogom
In postavo; reci, ali boš moja?
Pojdeš z menoj? Bova ostala skupaj,
dokler bova živela?«
»Oliver zdaj sva po vseh pravilih poročena.
In zdaj začnem biti zoprna!«
»Poznam Jenny. Kadar je razburjena,
začne tolči po tipkah klavirja!«
In po tem?
Lovil sem jo, ko ni bila na tleh.
Še posebno takrat, ko je bila oblečena v rdeče.
Gledal sem jo skozi oblake.
Skozi ogenj sva se pogovarjala.
Sprehajal sem se s prsti po njenem telesu.
Ležala sva na pobarvanih tleh.
Polival sem vedro z nebesi na njeno telo.
Vse do tedaj, ko se je zgodba o ljubezni ustavila
v sprejemni hali bolnišnice v New Yorku.
In bilo je bilo vse tiho, zelo hladno.
Ne morem verjeti. Jenny je umrla! Zjokal sem se.
Zgodba brez srečnega konca končala se je.
Zato, da padeš, ne potrebješ kril.

43

Mlada si in lačna slave.
Ubijaš nežno in hodiš po sencah zlomljenih src.
Za seboj puščaš pokopališča zlomljenih kril.
Tvoje srce je kamen brez besed in ne ve :
kdor se smeje, tvega, da ga bodo imeli za bedaka.
Kdor joka, tvega, da bo videti pretirano čustven.
Kdor iztegne roko, tvega, da se bo vpletel.
Kdor drugim razkrije svoje občutke,
tvega, da bo razkril pravi jaz.
Kdor pred množico ljudi razgrne svoje zamisli in sanje,
tvega, da ne bo ljubljen.
Kdor ljubi, tvega, da njegova ljubezen ne bo vračana.
Kdor živi, tvega, da bo umrl.
Kdor upa, tvega, da bo razočaran.
Kdor poskuša, tvega, da mu ne bo uspelo.
In če ne ničesar ne tvegaš,
nič ne narediš in nič nimaš,
je življenje prazno.
Lahko se izogneš trpljenju in žalosti.
Vendar pa je konec z učenjem.
Čustva so prazna, ne spreminjaš se več, ne rasteš in ne ljubiš.
Vklenjen si v svojo gotovost in postaneš suženj.
Svobodo si zapravil, ker samo tisti, ki tvega, je svoboden.

44

Iščeš mir čez dan.
Pa ga ne najdeš.
In ko dušo zaboli,
še eno noč ubiješ,
in pozabiš na sanje.
Umakneš se v tihi kot srca
in čakaš,
da spet sonce cveti
kot roža na nebu.
In potem ti spet poješ,
dokler ustnice ne ljubijo,
in solze ne bolijo.
In ko spet ljubiš,
Ljubiš,
dokler oči se ne zaprejo
in ustnice ne zgorijo.
In kje je ona?
Ta, ki jo imaš v glavi.
Telefon zvoni v prazno.
Doma jo ni.
Misli ostajajo
in besede govorijo.

45

Sem kot plaha ptica z zaprtimi očmi.
V glavi ptice mi pojo in iz glave misli mi letijo.
Spet slišim tvoj glas iz daljave.
Brez ljubezni je življenje temna votlina.
Ljubezen je luč življenja, ne pozna strahu ne hinavščine.
Ljubezen ni nož, ki zareže, ni puščica, ki rani in ni kladivo, ki udari.
Prava ljubezen je tista, ki daje in ne pričakuje ničesar.
Ljubezen je izvir sladkega nektarja in je nežna kot cvet.
Kjer je zaupanje, tam je ljubezen.
Kjer je ljubezen, tam je mir.
Kjer je mir, tam je blaženost.
In kjer je blaženost, tam je Bog.
Nagrada za ljubezen je ljubezen sama.
Kako te potrebujem tukaj,
kot rabi puščava vode,
da se napijem tvoje nežnosti
in sem spet pijan od ljubezni.
Želim, da tudi ti želiš.
In potem te bom zlomljeno in lepo
položil ob moje noge in ti rekel,
da te ljubim.
In ti boš iskala iskro šibkosti v moji pogledih.
In dolgo bova dihala drug drugega.

46

Besede, besede, besede.
Vedno lahko nekoga ranijo,
da postane pepel.
Lahko so smodnik.
Lahko so rože,
ki kmalu ovenijo.
So besede,
ki čakajo na dotike.
Druge spet gledajo druga drugo in očiščujejo dušo.
Lahko so želje, hrepenenje.
Vsaka beseda je lahko tišina.
Čeprav pogledi še vedno iščejo
in so misli polne kot kozarci vina,
se besede utrudiji.
Ostanejo bret dotikov
in več ne vznemirjajo.
Brez besed je pesnik mrtev.

47

Ne vem, kdo si.
Samo tvoje ime poznam, ki nosi ga veter.
Sem kot ptica pred bližajočo nevihto.
In ti skrivaš oči, ker se bojiš nekoga,
ki si te strastno želi, ker tvoj pogled je plamen v katerem bi rad zgorel.
Vem, da je ta ljubezen nemogoča
za klepet, nasmešek, mežikanje z očmi,
da se spusti vsa modrino tvoje duše
in da boš srečna.
Samo z besedami dotakniti si želim.
In sanjati smem.
Saj sanje so iz takšne snovi,
ki nikogar ne ubijejo, nič ne stanejo
in živijo v vesolju glave brez oken, streh in vrat
in se sprehajajo bose po noči brez copat.
Vem, da sem fant od daleč in da je prepad med nama globok.
In da lahko sijaj, če mesečina nenadoma zbledi noč brez svetlobe.
Težko je stopiti drug k drugemu.
Si pripovedovati zgodbe, se smejati, čakati na prekrižane poglede, ki namigujejo na zbližanje.
Pomislil sem, kočno lahko sestavim novo zgodbo. Samo za naju.
Pripovedoval bi ti, kako sem živel pred tem srečanjem, kakšne navade imam, kaj iščem danes, kaj me vznemirja, kateri dvomi me preganjajo, katere besede me pomirjajo, kdaj potrebujem tišino, veliko zgovorne tišine in nežnosti.

48

Ponoči, ko spanca ni,
misli nemirne duše budijo besede,
ki tulijo z zaprtimi pestmi
in se kot vulkan lave razlivajo na papir.
Verze zidajo zlogi in besede.
Kitice so roke vej v pesmi.
In pesem je besedna slika v okvirju.

49

Pokazal sem ti vse rože v mojem vrtu.
In vse moje zvezde na nebu.
A ti samo molčiš in se smejiš.
Pred vrati tvojih ustnic je moj nasmeh.
Streli iz mojih oči niso greh.
Saj vem, da gola ležiš z drugim moškim.
Vidim tvoj krč na obrazu.
Pismo, ki sem ti ga hotel poslati,
sem pojedel v ustih.
Vem, včasih je težko biti ženska.
Jaz samo lovim tvoj odsev.
Nič ne rečeš prekleta čarovnica.
Mar ti je za razbito ladjo na obali.
Veš, želel sem najti nekaj rabljenih besed iz odpada.
O letnih časih in bolečini.
O sanjah in o zimi,
da bi te potolažil
in se te dotaknil,
in ti pričaral šepet vetra.
Nekoč sem ženske ljubil, jih snubil.
Pobiral sem padle ženske na tleh.
A danes sem utrujen, zjeban.
Samo tebe sem srečati želel.
Ti veš, da samota je bedna.
In še v besede rada gre.

50

Bila sta par.
Imela sta službo od osmih do štirih.
Ob petih kuhala sta kosilo.
Ob osmih spala sta ob televiziji.
Bila sta zaljubljena do konca.
Njene ustnice so dišale po medu.
V njenih očeh je sijalo sonce.
Njeni hitri gibi so vznemirjali do blaznosti.
Bila je strašna v svoji mavrični lepoti.
Kradla je njegove misli in besede.
Njen usojeni moški ji je vedno pripovedoval tisto, kar je želela.
In poljubljala in ljubila sta se strastno.
Včasih bolj počasi vso noč.
Drugič se jima je mudilo na kaki zeleni jasi.
Danes pa je utihnil njen glas.
Odšla je po svoji poti sama naprej.
A čas tako hitro beži in zgorele so sanje.
In ko srebrna luna spi v naročju bele noči,
on sam leži na kavču v sobi in premišljuje:
»Oh, že davno je izginil vonj po njeni češplji,
ki je bil poln ostankov umrlih ljubezni.«
Vedel je, da najboljši vedno padajo prvi
in našel svoj mir v svoji duši.

51

Jutro utrujeno se prebuja.
Na ulici potepuh, ki tava kot solza.
Od vsakega minevajočega trenutka se poslavlja.
Njegova ciganska duša igra bedaka.
V njegovi glavi so konji že davno mrtvi.
In ti nikoli ne boš tako velik kot je on.
On je bolezensko iskren.
Samo tu pa tam lažniv in strahopeten.
Pretirano jokav, zvit in do norosti neodgovoren.
Za vse mu je vseeno.
Do razočaranja nestanoviten.
Matematično uravnotežen.
Lahkoveren, veren, neveren, nezaupljiv.
Ko je bil majhen otrok je bil priden.
Čeprav mil, ženskam ljub in drag, je do skrajnosti zadržan.
Ko ga prime iz čistega miru je razdražljiv.
Včasih sovražnik žensk, sumničav in ljubosumen.
Je večni upornik, salonski anarhist, z glavo stalno med oblaki.
Je pesnik, idealist, resen, zaprt vase.
Od njega ne dobiš denarja.

52

Življenje zgodbe piše.
Ljubezen srca na zidove riše.
Smrt ne sprašuje in vse podpiše.
In ko noč nima sna,
v sobi luč gori
in stare spomine iz albumov slik prebudi.
Nekoč tudi ti bil si mlad.
Ljubil si njo. Bile so solze. Bil je smeh. Pa saj resnica ni greh.
V duši harmonika je igrala
in iz srca besede so pele.
Ljubezen bila je rdeča.
Ime ji je bilo Sreča.
Čakala je, kot razvajen otrok,
da jo vzameš vso modro s 1000 poljubi,
s privitimi stegni na telo,
da jo ješ vso rdečo,
da sanje rožnate sanje,
da ji ližeš popek, prsne bradavice,
da ona čuti po žilah to divjo žival,
ki strast se ji reče,
da grize z zobmi do kosti,
ko jo vlečeš za dolge lase,
ji šepetaš na ušesa sladke laži,
da joka in kriči vsa zadihana,
mokra in vlažna od jezika in tvojih rok,
ko greš globoko vanjo,
da se nahrani s tvojimi semeni
in poleti kot pojoča ptica.
In ko danes gledaš,
kje ta prekleta sreča?
Včeraj je bila bliže kot je jutri.
Jutri bo dlje kot je danes.
In pojutrišnjem bo že kdo ve kje.
Ta prekleta sreča!
Do sreče je morda res morda samo en korak, en sam nasmeh, ena sama beseda.
Pa se tako rada izmika na stran pot od srca,
beseda se tako rada kot ribja kost zatakne v grlu
in smeh tako hitro zamre na ustnicah.

53

Skril si me v gore besed.
V moje oči si spet privabil solze.
Rani si dal jezik,
da se je zacelila.
Mojo glavo si objel z upanjem.
Mojim rokam si dal toplino.
V meni si prebudil veselje.
Tvoj prijazni obraz
me sredi sanj,
odpelje daleč stran.
Bičaš me s poljubi.
Božaš moje dolge, črne lase.
Srce drhti
kot razsuto jesensko listje.
In vse je tako,
kot je nekoč bilo
na oltarju ljubezni.
In za vsemi trenutki
je videti pot.

54

Jutro v mestu vstaja.
Zaspani pogledi bežijo pred očmi.
Bledi, zaskrbljeni obrazi
padajo na tla.
Pod dežnikom optimizma,
nihče nikogar več ne pozna.
Na zidu grafit:
«rojeni brez materinih poljubov
in očetovih rok,
usmili se jih bog!«

55

Kako si?
Kako sem jaz?
Praviš, da ne želiš razmišljati.
Toda jaz želim te celo.
Lahko te čakam še mnogo let,
da najdeš čas,
da se vrneš k meni.
Ne sprašuj preteklosti,
koliko stane prihodnost.
Čakal sem te
in lahko te še naprej čakam,
toda tebi se izteka čas,
da me pravočasno najdeš.
Čakam, da postaneš način,
kako me boš našla.
Saj je čisto lahko.
Rad bi ti pokazal.
Saj znaš hoditi brez padcev.
Veš, v deželi tvojih sanj,
kjer ni ljubezni,
nastopa strah.
Verjemi mi,
tudi, kadar je neverjetno
je lahko verjetno.
Jaz sem en sam odgovor.
In če se vrneš nekoč,
boš moja roža vseh rož.
In kadar čutim ljubezen,
potem je tako,
kot bi potres odtrgal del obale
in jo vrgel daleč proč v morje
med nore valove.

56

Jutro. Hladno, čisto, globoko kakor voda.
Listje šelesti.
Slišim tvoj glas v vetru.
Dolgo si bila moje ime.
Jaz sem bil resnica,
ki si jo pozabila.
Jaz sem bil ljubezen,
ki si jo zavrnila.
Ljubezen je moje edino ime.
Srce joče od udarcev razuma.
Ne dovoli mi, da te pozabim.
Bodi dejanje,
ki bo govorilo z vsako besedo.
Si se morala oddaljiti,
da bi uvidela,
kako si mi blizu?
Moraš biti res groba,
da bi dojela mojo nežnost?
Za kom tako žaluješ,
zaradi česa tako blediš
kakor oktobrski cvet?
Po kom hrepeniš,
ko pa sem ti govoril,
da te ljubim.
Na pot sem ti položil zrcalo,
da boš videla svojo sliko.

57

Umažeš si srce.
Letiš na sapi spominov,
poražen od tišine.
Zadovoljen si
z verigami iz teme.
Govoriš iz teme.
Tvoje ime je napisano
na zidu kaosa.
Za zidom
molči tvoja duša.
Že davno ne poje več.
Iščeš besede
V stolpu tvojega imena,
da jih polagaš
pred vrati milosti.
Tvoje solze so bile
za druge izgubljene zmage.
Zapravil si vse svoje dni.
In široka cesta
je polna razbitin.
In danes te ni.

58

Rabim sonce,
da se napijem
iz vodnjakov
rumenega vina.
Rabim tebe,
da te postavim
pred ogledalo
In ti povem,
kakšen človek si
na tem svetu,
na tem planetu.
Kadar se ne smejim,
bežim daleč proč,
pred neumnimi ljudmi,
da spet najdem tišino
in dušo,
da lahko raztegnem
usta harmonike
do konca smeha.
In vse te zgodbe,
ki jih pišejo,
takšne ali drugačne,
ki zapolnijo dolgčas,
so samo trenutki,
ki napolnijo čas,
v času pozabe.

59

Romeo,
zakaj samo zvezde
ti smejo zreti v lice?
Zakaj samo veter
te lahko hrani
in pojejo ti ptice?
Zakaj samo žarki sonca
te lahko poljubljajo,
a jaz te lahko samo gledam
skozi mrežo misli
in se dotikam tvojega imena,
ki kot sladka pesem
mi zveni v jutru?

60

Še eno poletje med poletji.
Na plažah, bleščijo se dekleta, kot na televizijskih zaslonih.
Na golih, zagorelih telesih dišijo olja in kreme.
Občutki, kot bi sedel sredi sveta, ki diši po ribah.
Ženska mednožja so kot mali, pusti, nenaseljeni otoki.
Dovoljeni obiski so le s pogledi.
Samo paziti moraš na ostre skale obale.
Trenutki hitro minejo v pozabo.
Za mizo restavracije namakaš presušeni jezik v limonado.
Poslušaš svoj notranji glas.
Duša spet diši po znoju.
Resnica je danes vsem na poti, vsakega mir moti.
Življenje brez hinavščine in brez laži preveč boli.
Tudi tvoja generacija si bo odrezala delček zgodovine.

61

Zdrobljena so zrcala sveta.
Razkosano sonce krvavi.
Poti bledijo
in strah išče nove sledi.
Čemu besede,
če sva sama?
Srce ljubi in brazda čaka na seme,
da je njiva s plugom globoko preorana.
V objemih so noči vedno svetle.
Najin otrok je že rojen.
Pozabljen je greh.
Je plod iz krvi, solz
in se smeji.
Kot klas zori čez čas.
Kot cvet, kot dlan,
kot spomin na naju,
ko naju več ne bo.
In najina kri
je našla nove poti na obrazu.
Živi kot spomin,
ko sva bila jaz in ti,
ljubezen tistih lepih dni.

62

Veter krade besede iz ustnic
In jih odnaša v naročje morje.
Morje izvrže vse ostanke smrti
In ko poljublja obalo,
Izgublja besede.
Izbrisan je spomin.
Nobenih sanj več ne bolečin.
Pozabljena so jutra
z okusom pelinove vesti,
ki se valja med zobmi.
V žilah poletja diha dan
med vekami sonca.
Ljubezen v mavrici spi.
Dolga je hoja po robovih urnih kazalcev.
Ljubim mesečino na tvojem popku,
studenec v tvojih ustih,
tvoje dlani,
tvoj dih tvojega potu
in te čutim,
ko te ni.

63 Benetke

Jeziki umazane, temnozelene,
smrdeče vode pod ozkimi kanali,
ližejo boke domišljije starih hiš.
Beneški mostovi
so kot dvignjeni nosovi
med ozkimi ulicami,
ki hlastajo svetlobo,
kot bi iskale kisik med sencami.
Trgi so skriti,
da ljubezen brezčasno v mestu
lahko tiho govori s tihim glasom
zaljubljencev na valovih
južnih morskih vetrov.
Kot, da duh Giacoma Casanove še ni umrl.
In razdalje med presledki jezikov
tujcev so dvignjene rolete Benetk,
kamor se vedno rad vračaš.

64

Sanje so iz take snovi,
ki nikogar ne ubijejo,
ki nikogar nič ne stanejo,
ki rade živijo v vesolju
brez oken, brez streh in vrat
da se sprehajajo bose brez copat.
In nikoli niso tam,
ko čakaš jih ti tam.

65

Odklopljen brez števcev se skriješ v noč, na valovih grebenov ližeš domišljijo, ki počasi drsi v gosto jutranjo meglo in spleta vence okrog vrhov gora. Čez prepadne stene tipaš jezike dolin, potopljene v izvire potokov, tja do sončnih obal jutranjega morja.

66

Sediš v kavarni. Piješ jutranjo kavo. Z očmi preletavaš ljudi. Pogled se ustavi skozi okno. Mlad tip in stara, vroča baba z visokimi petami, brez postarane riti. In razmišljaš, kaj za hudiča pa je to? Tip sploh ve, kaj dela z njo? Morda pa rabi mamo, na katero se je navezal in je postal ves sentimentalen do nje? In ko zapuščaš kavarno in se odpraviš v dan, puščaš misli tam za mizo in že te več ni.

67

Večerni ogenj ti večer podaljša.
In v podaljšani senci večera
brez občutka razmetavaš oči
po zvezdnatem grmičevju
rumenih vrtnic na nebu na robu vida,
kjer zvok se je razletel že davno čez človeštvo.
To noč oči ne lažejo kot ogledala.
To noč nihče ne pozna tvoje hišne številke.
In nikogar ni, ki bi držal kljuko tvojih vrat.
To noč nisi kodni zapis kodnih sistemov,
ne entropija prstnega odtisa.
To noč spreminjaš sanje v brezmejne tišine.
To noč si glas v noči.

68

Jaz in ti sva vse,kar je bilo in kar več ni.
In dan, ki ne diši po ženski,
je kot dan brez luči.
Sape ostajajo brez noči.
Davno že jutro poljubilo je slovo.
Mostovi ostali so brez nasmehov.
In ladja je zbežala daleč stran brez smeri.
Daleč je študentska pomlad.
Ne čutiš več kot prvič.
In prazni so najini žepi poletja.
Ljubezen je daleč stran.
Zasidrana blizu razuma.
Izpuhtele so noči v noči na robu sanj.
Noč je umrla s temnimi vekami.
Oči si lepijo žalostne solze.
Žalost je jok ledenih sveč.
Sonce je sežgalo vse najine varne objeme.
Postala si mrtvi met med kockami mojega spomina.
In to noč bodo zvezde padale v moje roke
in misli se bodo drobile kot skale v pesek.
In glava bo polna muzike in besed.

69

Ura je pozna
in pod streho poletne noči
polna luna se smeji.
Kuka skozi okna hiš
in gleda, kdo še ne spi.
Skrivnostne sence dreves
zamišljeno molčijo
brez mask v zrcalu jezera.
Ribe hlastajo za zrakom
na jezerski površini.
Noč ne potrebuje temne obleke niti dišav.
Cvetovi lip povsod dišijo
pred postaranim obrazom.
V očesnih jamah
plavajo rdeče oči
v jezerih krvi.
In vedno tvoj pogled
lahko vse zgradi,
odpusti in pozlati,
v rdečih rekah srca,
če ljubezen tvoja ljubi,
kot ljubijo in znajo
njene zveste oči.
In vedno lahko ostaneš,
dokler ne veš,
kako daleč lahko greš.

70

Moje strasti nobene,
on misli namesto mene.
V srcu je pepel.
A on mi z očmi govori,
v ustnice se zajeda,
z usti me požira,
s slino me ubija,
po vratu se sprehaja,
mi vid odteka,
glas mi otrdi,
plavava v norosti,
brez vseh skrbi.
Ne jaz dragi, samo ti.

71

Če prideš k meni,
pridi takšna, kot si,
vsak dan v tvojem svetu,
ko ne vidijo te moje oči.
Čakam te čakam z dotikom dlani.
Oh, kako moje srce po tebi hrepeni
in še, kako želim videti na dlaneh tvoje oči.
Tisoče milj med nama leži,
a moje srce vsak dan k tebi hiti
in se kot norec pred tvojim srcem smeji.
Noči so brez sna in sanje so brez dna.
Težko je spati, ko srce bedi
in hrana na mizi ves čas stoji
ker misli samo kličejo tebe, kje si.
Ni težko biti pesnik, ko nekdo te želi
in kot čuti tako kot ti.
In zunaj to noč dež prši,
vse je tiho in nikogar ni.
A glej soba je polna misli na jaz in ti,
ker ljubezen nikoli ne spi.
In če tvoj vlak mimo mene gre,
ne pozabi na moje ime.

72

Vem, da človek srečen ni vsak dan,
da sreča se pojavi le tu in tam.
Samo za trenutke sreča živi.
Samo za trenutke se srce smeji.
Veš, rad bi bil nocoj s teboj,
da misli bral bi ti iz oči,
da z roko šel bi skozi tvoje lase,
se dotaknil tvojih dlani
in ti govoril na usta:
«Ljubi te, Še in še…«
Pa te ni!
Daleč, predaleč si ta večer
in ne morem ti govoriti:
«Ljubim te, še in še…«
Ne morem dotakniti se tvojih bokov
in ti govoriti:
«Srečen sem, ker si nocoj z menoj...«
Pa te ni!
Morda nekoč čez noč,
čutil te bom ob sebi,
in ti govoril:
«Veš, plameni v srcu gorijo le zate,
te ljubim še in še, ko stopam vate…«

73

V templju srca ugašajo se luči, ker tebe ni.
Morda našel sem ključ do tvojega srca,
a čutil sem le sam ljubezen za oba?
In ko si pisala, kaj naj ti povem,
si me z mislimi poslala spet v temno klet,
med rumene, zaprašene papirje
da poiščem, kar že davno je bilo.
Ne vem, ali res bilo ti je hudo?
Morda sem bil tvoj angel varuh za kratek čas?
Morda, pa vse je bila le igra,
da dolgčas postane močan glas?
Res nikoli ne bova ti in jaz,
dva obraza, ki dihata en glas?

74

Tvoj glas daleč proč je kot ptica,
ki jadra na krilih proti stropu modrega neba
in jaz jo samo gledam in gledam,
a jo slišim peti in jo čutim v srcu,
kot, da sedi v objemu mojih varnih rok.
Oh kako čutim in hrepenim
po tvojo rdečih ustnicah in tvojih črnih laseh,
ki kot slapovi padajo čez tvoj obraz
na solze starega spomina.
Veš, do sreče je en sam korak, en sam nasmeh, ena sama beseda.
Oh, kako je daleč ta prekleta sreča!
Še včeraj je bila bliže kot jutri.
Bo jutri dlje kot danes in bo pojutrišnjem že kdo ve kje?
Oh ta prekleta sreča!
Saj dobro vem, da za ljubezen sta potrebna dva,
dve srci, ali vsaj eno zelo veliko, ki ljubi za dva.
Brez upanja, vzdihov nežnih besed, božanja
in poljubov in solza ni ljubezni.
Brez dvomov ljubosumja očitkov, mučenja
in trpljenja je hotel z eno samo sobo.
Ljubezen vedno stanuje v njem leto in dan.
Za ljubezen sta potrebna ena ona in eden on.
In rad bi že napisal to pesem o zadnji ljubezni.

75

Pijan sem pijan od te ljubezni.
In bolan sem bolan,
ko poslušam srce,
ki bije kot norec,
da še impulzi valov dvoma
pluskajo čez rob zaupanja,
da izginja dih vere
in se budi bolečina spomina.
In tista ona, ki jo ni,
v rokah ljubezni molči
brez hrupa in giba
se samo ob rožah smeji.
Naj čakam in čakam,
da objem besed trenutka
postane gib časa?
Pa saj dobro vem,
da sem, kot stara slika,
kot misel o minljivosti,
pozni letnik vinske kleti
brez imena na ustnicah.
Pa te čakam in te čakam,
da postaneš prava priča mojega spomina,
pa čeprav kot ostareli zaljubljenec
ne prisegam več na zvestobo do groba,
ker smrt je le nekaj drobnih korakov
in zadnja ljubezen sega onstran in čez.
Morda poljubljam samo deročo vodo
in božam veter, ko gledam zanjo
in dopuščam, da sanje želijo več,
ko se v jutru iz sna prebudijo?

76

Razpeta na dve strani neba kričiva
na pomoč brez upanja.
Solze so na tleh in jok je v očeh.
Zakaj se ravno zdaj je moralo vse to zgoditi
in ljubezen v žalost spremeniti,
ko si človek tega najmanj želi,da še molk čez usta ne spi?
Toda nekje v meni udarila je strela,
da zastokala je burja in potonile so skale,
razklale so se gore in vse je izginilo.
Za vse, kar se je zgodilo prosim, oprosti mi,
ker ne morem te prenehati ljubiti,
ne morem te kar tako pozabiti.
Mi solze v osami močijo noči,
ko v sanjah obdaja me tvoj vonj,
da srce mi nagaja,
ker ti si mi danes vse,
moja bolečina, globoka in divja.
In na začetku nič se ni zgodil,
ker nihče ni niti prišel
in nihče ni niti odšel,
ker bog je denar – sveta vladar.
Veš draga, poznam te iz tisočih sanj,
kot podobo iz nekega drugega časa.
Sva izdelek krhkega življenja
in vsak trenutek ohranjava žive sanje.
In ko umivam dušo do globin z ledeno mrzlo vodo,
se je življenje znova začelo.
Pred tem nisem te poznal.
Tudi danes te še ne poznam.
Morda pa jutri povabiš me kam?
In samo ti mi lahko brišeš solze iz oči.
Samo ti mi lahko narišeš smeh v zobeh,
ker tvoj cvet do konca v meni je ujet.
Sva jaz in ti še zgodba, ki živi?

77

Daleč od tebe hrepenim po tebi,
po tej zapeljivi ljubezni.
Od bolečine noči izsušene so moje oči
In srce moje po tebi koprni.
Tisoč smrti umira v meni.
modra melodija v meni igra
In tisoč poljubov potuje k tebi.
Na ustih pa vprašanja molčijo.
In glas iz tišine sprašuje:
«Te iščem zaman?
Bom brez tebe ostal sam?«
Če bi vsaj prikimala
In se mi nasmejala
in bi se srečala in spoznala,
potem bi se vzljubila
in se skupaj v eno zlila
kot dve reki v morje
in bi morda odkrila:
»Zakaj so vrtnice rdeče,
nebo tako modro
in trave tako zelene?«
In če me pokličeš,
bom takoj prišel,
hitreje kot želja,
kot volk lačen strasti
in te pojedel do golih kosti,
pa naj karkoli se zgodi.
Samo dotik je pravi stik
In vse drugo so le sanje.

78

Več kot besede občutki govorijo. V očesu dneva so občutki prazni. In kot sledi so zasidrani na dnu poti
in želje v rokah izginjajo v sanjah noči, ki več ne govorijo s takšnim ognjem, da bi prožile puščice ljubezni. Brez daha ostajajo zastekljeni objemi in čas brez trenukov. In ta ljubezen ni raztrgala golote tvoje mlada, vklesana postava. Ta ljubezen ni okusila slastne norosti, čeprav sem ti vso ljubezen dal.
In tako je poželenje duše pozabljeno, čeprav je omama s spolnostjo mik, ki traja le pol ure, ko duša in telo vzcvetita v ognju strasti, nato pa se usujeta na tla in skupaj jočeta od sreče. In ta, ki jaha ženo, veš, ni osvajalec, temveč v resnici suženj! Ves nor in blazen sem s perutmi skakal do stropa in kličal in kričal, da te potrebujem in želim, a brez dotika so besede iz ust ponarejene in tvoja duša je ugrabljena in pokvarjena z denarjem. Moje telo ostaja kot neprižgana cigareta in brez tvojega diha ni dima in vse je tako, kot da zadušene sanje ostajajo pod dežnikom neizpete poletne noči. In pota ljubezni so pozabljena, srce je otrdelo in to je resnična smrt. Včasih se oči odpirajo in zapirajo, ne da bi spregovorile, da roke dajejo, prsti pišejo vse o vsem, ker nekateri pozabljajo podpreti omahljive korake. Čeprav jutro riše rože na nedrje dneva, ostaja ljubezen edina beseda zapisana v knjigi mojih rok.

79

Med nama ni samo beseda,
sva dva potnika na isti ladji,
ki išče pristanišče in nov pomol.
Skrivnosti so v sledeh
zapisane v tvojih očeh.
Srce odpira cvet.
Srce ne šteje let.
Ljubi me, ljubi,
ko sonce sije
čez prerije.
Ljubezen je pot,
Ljubezen je ptica,
ki leti skozi srce,
čutiš, kako toplo je?
V poletni noči
strasti norijo
in poljubi gorijo.
Noč zbuja se
pod zmečkano oddejo.

80

V sledeh časa prebuja se smeh.
Želje so vroče in noči so na tleh.
Vsak roža lahko rdeče cveti,
če verjame v ljubezen,
ki v srcu gori.
Ljubezen z nekom rada deli.
In v postelji rjuhe so tople od sreče,
oči so brez spanca nespeče
in pesmi so sladke, medene,
verzi so kot nebesa
in ljubezen se vrti v ritmih plesa.
Ljubezen si krila pripenja,
In v dlaneh potuje čez tišino morja,
da bi se v sanjah zbudila.
In sanje niso več razdalja,
ko želje zbudijo oblake.

81

Draga moja
Mesec junij je minil. In ljubezen moja ne ve za razdalje, ne ve za cilje. Ko te srečam nekoč in te vidim, določim meje. Se zgodi, da grom in blisk srečo zapravita, ko čez rob lastne določenosti hrepenenje spolzi. A v meni Eros divja. Ne pozna počitka, pa čeprav je v globinah srca ljubezen bridka. Pa čeprav je sonce zašlo, vem, da že naslednji dan spet vzide. Poljubi čakajo na balkonu ustnic in veš, ljubezen nikoli ne šteje poljubov. Ljubezen nikoli ne reči, da jih je dovolj. Ker ljubezen prava ni zabava in ne postane navada. Ljubezen je vse, ali pa jo ni. In ko bobni v mojem srcu udarjajo ritem ljubezni, kri iz ran curlja na tla. Prava ljubezen ni ljubosumna, ker verjame in ponoči ne spi, ker zaspati ne more. In prava ljubezen je vedno lačna. Veš, pozabiti je ne morem, ker solze ne pozabljajo. Še kako želim dih tvojih ustnic, dotik tvojih bokov, tvojih las in tvojih prsi, ki dišijo kot rože iz tvojega vrta. Kako naj uživam v tem poletju, ko vse diši po rožah, samo tebe ni, ljubezen moja? Moje misli so žalostne, pekoče so solze, zalite so oči, ker rdeče rože ni. Ljudje mi govorijo:«Pusti jo, pozabi! Je predaleč od tvojih oči od tvojega srca…«
In ko to prebiraš pismo, zaljubljen sem vate in ne znam se zadrževati…Bogovi niso na moji strani, čeprav želim, da uslišijo to ljubezen. Mesec je minil, kot, da nič se ni zgodilo. A jaz čutim, o še, kako čutim v srcu to ljubezen. In kaj naj ti rečem?Ljubim te.

82

Po dnevih tišine, spet po tebi hrepenim.
Pogrešam te, ko se v jutru zbudim.
Nebo je prekrito z lažmi, daleč sva jaz in ti.
Umrlo je vse, zvezde ne šteje nihče.
Pozabljene so strasti, ugasnile so vse luči.
Kot, brez nog ni plesa, ni ljubezni brez srca.
Brez odpuščanja grehov, želje ostanejo brez nasmehov.
In tvojih žametnih oči več v mojih ni
in na tvojih licih ne cvetijo več rože
in tvoje telo je izgubilo vonj.
Tvoj glas ostal je brez zvokov strun.
In pozabljene so besede:
«Hočem, potrebujem, kličem te, daj poišči me,
s tabo letim do konca, misli name kaj, ljubim te…«
In nihče več ne govori, da bila sva jaz in ti,
kot dva ptiča, ki se ljubkujeta s kljuni.
Saj veš, ljubezen vedno menja dve srci,
jaz tvoje in ti moje.
In brez goljufije lahko ljubiva oba.
Ljubezen je dober posel brez kupčije.
Ljubezen rade prepeva simfonije.
Ljubezen te premika sem in tja.
Lahko pa te tudi grobo podere na tla.
In ko so oči ljubezni polne,
Se tvoji razpuščeni lasje usipajo na moja lica
in nežne roke oklepajo se okrog vratu
že te stisnem v objem in te poljubjam,
kot bi lizal med iz tvojih panjev - tvojih prsi,
da zapreš oči od omame in čakaš,
da te napadejo iz tisoč topov plameni poželenja.
Veš, pogrešal te bom. Misli name kaj.

83

Ko bliskajo in grmijo lahkotne besede
in govorijo lažne prisege,
čeprav človek hrepeni po lepoti in ljubezni,
pade v globok obup.
In ko čez čas pozabi, ko gre daleč proč,
da se lahko spet vrne
in nekoga znova vzljubi in ga ljubi,
ostajajo njegovi kriki v grenkih sledeh časa.
Življenje nima samo enega obraza,
obraza sta dva: veselje in žalost.
In črni lasje moje ljubezni,
me vedno znova in znova vabijo,
da jih božam, ko jih veter kuštra in odnaša.
In čeprav mi vsi govorijo, da ta ljubezen je iluzija, da zapravljen je čas,
in mi glava govori NE, z DA srce ugovarja, saj ljubezen ni greh.
Sem kakršen sem, malo drugačen in ljubim jo.
Kaj vas briga, pred bogom sem čist.
In ljubezen ni cvetela, le mrzla je kot led.
In ni vztrepetala kot ptica,
ker ni živela, da bi letela proti soncu.
Ta ljubezen je umrla brez besed v vrču življenja,
kjer vsak požirek je dan.
In rože vedo za svoj čas, ko čutijo rast cvetenja
in, ko se poležejo z zadnjim klicem smrti.
V košara človeškega srca so nabrane rože,
ki jih je nekdo nabral na vrtu svojega življenja.
In ko pišem in rišem njeno ime na obraz peska,
vem, da čas vedno pobriše še tako velike napise.

84

Ko želje padejo iz višine,
da bose noge čutijo tla,
Ljubezen vrača se iz globine
in odpira stare spomine.
Bila sva eno jaz in ti.
Čeprav srca ne trgam več na kosce
in ne dajem več ljubezen iz globin
in ne hodim več bos,
rabim dotik ženskih rok,
da segajo v lase
in želijo objemati tja do modrega neba,
da jim lahko pojem v srcih
in govorim brez besed,
ko jim berem iz oči
in ližem na ustnicah nasmehe.
In če ne poskusiš,
čeprav včasih zaboli,
ko črna vrtnica se razcveti,
ljubezen mimo tebe gre.
In brez ljubezni mrtvi smo vsi.

85

Večer in v oknih luči.
Misel o ljubezni nikoli ne miruje.
Misel o ljubezni v moji glavi vedno potuje,
skozi moč srca se razkazuje, se v trenutkih ulovi,
in vsak dan se v zgodbah zbudi.
Ljubezen sva jaz in ti.
Vse poti o ljubezni že poznam;
skozi srce in skozi dlani…
Pa se ljubezen vedno kar sama zgodi
in že sledi nekaj poti,
skodelic čaja ali kave,
da se zaiskri in se spregovori :
«Ljubim te!«
Se spominjam črne mačke
in njenih črnih oči…
Kako je znala presti
in z repom migati,
da so se mi pred očmi zatresla tla...
In potem ne vem,
katero rožo sem ji dal,
da je dišala po ljubezni…
In prav ta ljubezen danes prinaša mi pomlad, da ozelenim in se ogrejem.
Prinašaš mi poletje, da zadišim in se razcvetim.
Prinašaš mi jesen, da v tisočih barvah zažarim.
Prinašaš mi zimo, da vročo ljubezen lahko pohladim.
Prinašaš mi vse, kar si želim.
Med nama časa ni.
So samo trenutki in v zraku veter, ki na orglice igra.

86

Simpatija brez dotika dušo ubija. Ne piše in ne kliče. Se skriva po drugih zgodbah s pismi, ki jih poznam.
Naj pozabim, raztrgam slike in grem naprej, da pridem kam drugam?
Je morda ta zgodba samo izgubljen čas, ko preveč upal sem na ves glas?
In ker te ne vidim, naj še verjamem, da upanje je modro nebo?
Pravijo, da ljubezen zbledi od poljuba do poljuba in živi od trenutkov slasti.
In pravijo:«Ne daj iz rok vsega srca, čeprav kličejo te strastne ustnice, ker izgubil boš celo srce!«
Vem, ljubezen sta dve roki prebiti na en križ.
Vem, ljubezen je gluha, slepa in nema.
In vem, še vedno te čakam kot splašena devica, da v tvoje krilo zakoplje svoje glavo med tvoje vonje in se z rokami dotakne tvojih dolgih črnih las, ki padajo na konice tvojih čvrstih dojk.
In čakam, da se s poljubi dotaknem tvojih oči in trepalnic, ki sta kot dve senci, ki se stiskata v samotnem tihem parku.

87

Vroč je dan in grem stran.
Grem do modrega morja, da spet vidim tvoje modre oči iz preteklosti.
In spomnim se tvojih besed: »Na začetku nisem bila zrcalna slika. A ti si jo raztrgal na tisoč koscev in vendar ne v nič.
Vedno znova so se kosci kar sami ponovno sestavljali v sliko, samo zato, ker si me ti položil ob studenec, kjer čakam, da me napolniš z vedrom vode.
Toda tam sem bila že davno pred tem, predno so steklarji izdelali ulitek odseva, ko se je ob vodno gladino neusmiljeno razlival dan do konca lepote meča.«
In spet je vse tako mirno in lepo, kot bi sanjal sladke sanje, o ljubezni, ki jo že davno več ni.
Danes vsak mimo gre. In jaz nisem tvoj in ti nisi moja.
Ni več skupnih poti ni več časa, da se še kaj o tem govori.
Ostajam trden z vero v sedlu.
Vem, da nikamor sem mi ne mudi.
Čeprav leta bežijo in z njimi ljubezni, ki nekoč so bile vse, tako strastne in vroče, kot vroč je ta dan.
In ko se sprehajam sam in poljubljam dan po obali starega spomina, gledam, kar želim. Morda novo ljubezen poletja tukaj dobim?
Ljubezen je ptica. Ona mora leteti. In jaz to vem..

88

Kot strela mimo mene greš, pa se ne ozreš.
Kot, da so kriva desetletja, ki so zbežala mimo.
Moj občutek pa tak, kot bi prespal noč in v jutru nad seboj zagledal nov oblak.
Nekoč pa ležal sem ti na vekah in na steklena okna trkal sem vsak dan, da bi videl luč, če še gori in te vprašal:»Greš jutri z mano morda kam?«
In ko sem sam, čisto sam čez dan, pa čeprav kot slon močan, pogrešam tvoj jutranji poljub, tvoj jutranji nasmeh z vrtnico v zobeh, tvoj dotik tvojih rok in rdeče misli,
ki barvale so mojo strast.
Danes pa samo te nore številke čez koledar letijo. In na obrazu vse več je novih gub, postelja v sobi doma je prazna in ljubezen po nikomur ne hrepeni, ne diši in je brez zvonov in brez plavajočih melodij.
Ljubezen samo čaka in molči.
Postajam vse bolj star in ni me sram, če rečem, da moje solze padajo kot kamni po tleh,
saj končno smrt na koncu v nič vse zdrobi, kot, da te sploh bilo nikoli ni.
In ker danes naša imena so samo še črne kode, je v ljubezni vse več zmede in zablode.
In se vprašam, je ljubezen danes samo še žig v knjigi spominov, da je bil z nekom v dlaneh dotik?
A v meni hrepenenje otroka še živi, ki še toži za zlato mladostjo in poletjem, ki beži.
In ko z molkom hodim pod visokim nebom, po poti s sončno lučjo, vem, da še upati smem, ker ljubezen vedno živi. In sanje so kot vera, jaz verujem vanje. In tudi, ko prekril me bo plevel, objem poljubov me bo grel.

89

Spet pojejo zvonovi.
V čakalnici smrti
vonj novega mrliča.
Nič več visokih upanj in biča,
smeha in solz.
Življenje se izklopi s tišino.
Telo postane grobišče poljubov
In velikih besed.
In ko na grobu prekril te bo plevel,
poljub te bo še vedno grel,
če ljubezen bila je svetla zvezda,
v temi dveh tavajočih bark,
ki je vedno kazala smer
in gledala v globino,
čeprav menjala je obraze
do konca dni.
Največ, dokler si,
preden zagorijo
in spregovore sveče,
kar nekomu lahko daš,
je to,
da ga lahko zares v življenju poznaš.
Z vsako smrtjo
umirajo vse stvari.
Smrt je slika praznine
na koncu tunela tvojih dni.
Samo spomini so iskre,
so nasmehi, so oči, so sanje
ki tlijo v grobu,
ko počivaš in sladko spiš.

90

Iz glasnega mesta bežiš sredi noči.
Ves razdražen, zmeden in iztirjen.
Hrup ubija človeka!
Greš v gore.
Hodiš po brezpotjih,
čez zelene gorske trave
preko skal in melišč pod steno
do skalnih razpok,
brez besed v poletni tišini
ves s soncem objet.
Plezaš.
Umiraš od naporov.
Dolge so ure napetosti.
Vrv, vponke, klini, zagozde, zatiči, metulji ...
V steni puščaš oči.
Hladen veter te hladi.
Občutek, kot da ponovno si rojen,
ko se oziraš iz vrha gore.
Spet hrepeniš po življenju.
Pločevinka piva iz nahrbtnika prav pride.
In že se spuščaš iz vrha gore.
Čeprav z žulji, bolečinami v mišicah,
je občutek, kot, da si ptica z lahkimi krili,
ki želi poleteti v globino med žaromete mesta.
In ko si spet doma,
med stenami stanovanja,
vse preveč je norih glasov,
ki ubijajo dušo
in samo čakaš na klic gora,
da zbežiš iz kletke
podivjanih črednih norcev.

91

Krila imaš.
Zaupaš in tvegaš.
Pot do ekstaze poznaš.
Brez nje je življenje jadro brez vetra.
Letiš do sonca.
Zgorijo ti krila.
Strmoglaviš.
Vsakokrat znova.
Ne šteješ več let.
Za tabo je tisoč noči.
Mladost in starost kipita iz oči.
Čakaš kot zver na magične bližine.
Všeč so ti ženske.
Ne preveč fine.
In ko strast ponori,
kot, da se konj splaši
in dirja čez gola telesa,
sliši se jok,
odmevajo kriki,
tečejo solze,
ko bližine postajajo strastni dotiki.
In da zabave ni konec,
še smeh v ustih harmoniko razteguje
in bog gleda stran,
ko se poželenje na vso moč razkazuje.

92

Ostani sama,
v razburkanih globinah morja,
s porednim nasmehom na obrazu,
z lepoto, ki šepeta tvojo resnico,
z lepoto, ki diha, ko govori.
Ostani sama,
s sanjami v laseh,
kjer ni pik ne klicajev,
samo mir
kjer so v vprašajih oblečeni odgovori,
kjer ni okvirjev
ne ograj,
ne hudih psov,
kjer jutri ni včeraj,
kjer so le besede v tišini,
ki božajo uho
in konca ni.
In jaz?
To poletje
nabiram drugačno cvetje.
Dnevi minevajo.
Pozabljeno je tvoje ime.
Zaupam v sanje
in dnevi so čas.
To poletje
sem cvetje jaz.
Oko, ki čuti.
Srce, ki vidi.
Iz ustnic morje me je izpustilo,
lasje spet dišijo po pomladi.
In povsod zato,
kjer je zakaj,
vedno naprej,
in vedno drugam.
Hrepenenje je lačno,
objema valove
in zida mostove.

93

Pod oblaki hladnega neba,
v nižjih svetovih, kjer je zrak redek,
so revolucije samo še brazgotine sanj
na dnu reke spominov.
V višjih svetovih
je svet peščenih gradov
in biti nor je dovoljeno.
Ko v rokah imajo sužnje sveta
in profite od poceni blaga,
gospodarji pohlepa kričijo
od sreče do vrha neba.

94

Pojdi ti drugam!
Dovolj sem se zate pretepal!
Dovolj sem se vate zaklepal!
Podaril sem ti čas.
S teboj sem sanjal mladost.
Kaj bil sem vse zate.
Srečna je bila moja domovina,
ker imel sem dom, ženo in sina!
A k hudiču poslal sem stare čase,
pijem vino, se smehljam in mislim nase.
Danes lahko sem tu,
jutri lahko sem tam,
ližem ljubezen
In nihče več mi ne ukazuje, kam!

95

Praviš,
da nimaš sreče v ljubezni?
Za ljubezen sta potrebna dva.
Dve srci.
Ena soba.
Ljubezen stanuje
v njej leto in dan.
Brez upanja,
vzdihov,
nežnih besed,
poljubov
in solz
ljubezni ni.
In se sprašuješ,
kje je ta prekleta sreča?
Še včeraj je bila bliže,
kot bo jutri.
Jutri,
bo dlje kot je danes.
In pojutrišnjem,
bo že kdo ve kje.
Morda je do sreče
res samo en korak,
en sam nasmeh,
ena sama beseda,
a tako rada zaide
na stran poti od srca,
besede se tako rade
zataknejo v grlu,
kot ribje kosti
in smeh
tako hitro zamre
na ustnicah.
To je to!

96

Raztrgane ustnice popravljaš s šminko.
Razmetavaš svoje dolge lase.
Čipkasto, elegantno je tvoje spodnje perilo.
Prekrižaš noge in razkazuješ stegna.
Udobno se namestiš in čakaš, da pride on.
Tišina. Odprte so dlani.
V srcu nemir. Pogledi krožijo.
Nihče te ne vpraša, kako si.
Ljudje so okrog tebe,
pa te ne vidijo,
ker vidijo samo sebe,
samo svojo bledo podobo.
Veš, ko ga ni, so tvoje sanje premalo.
Ljubezen je tako minljiva stvar.
Hitro izginja kot prah med prsti.
In kaj ponujaš ti?
Mladost, laži, veliko skrbi?
Morda kaj drugega, kar v teh besedah ni?

97

Sanje so izginile in z njimi goreče oči.
Naj resnici narišem drugi obraz,
da postane sladka laž?
Naj jočem, naj kričim v sončni sij,
ker v srcu ljubezni več ni,
ker je ujeta v pajčevino srca,
pozabljena na dnu rdečega morja,
kot školjka brez bisera?
Nisem oko mrtvega očesa,
ne telo blizu mrtvega telesa.
Sem pojoči šopek pisanih navdihov
preprostega srca, umita duša, seme,
skrito v zvezdnem morju vesolja.

98

Tišina na ulicah dežnikov.
Padeš na pločniku solz.
Vstaneš in spet hitiš med bledimi in samotnimi obrazi,
ki so kot molčeča drevesa pozabljenih objemov
in iščeš odmeve oči,
da v templju duše spet slišiš pesem.
In vsakič,
ko poješ srce hrepenenja
in zagorijo plameni ognja,
je ljubezen molitev
z občutkom nore bolečine
in zbledi podoba niča na šahovnici časa.

99

Veter krade besede iz ustnic
In jih odnaša v naročje morje.
Morje izvrže vse ostanke smrti
In ko poljublja obalo,
Izgublja besede.
Izbrisan je spomin.
Nobenih sanj več ne bolečin.
Pozabljena so jutra
z okusom pelinove vesti,
ki se valja med zobmi.
V žilah poletja diha dan
med vekami sonca.
Ljubezen v mavrici spi.
Dolga je hoja po robovih urnih kazalcev.
Ljubim mesečino na tvojem popku,
studenec v tvojih ustih,
tvoje dlani,
tvoj dih tvojega potu
in te čutim,
ko te ni.

100

Vsak dan me na novo začenja.
Prihajam in odhajam
iz kraja v kraj,
iz sence na sonce.
Danes me sol grize v očeh
na obali, na pragu septembra.
Pogledi lovijo trenutke.
Bele ladje na morju.
Ribič s prazno mrežo.
Sivi galebi na obzorju.
Na belih skali mlada ženska,
sanja kot morska sirena.
Čreda mladih devic z vročimi boki
Išče poglede moških žrebcev.
Valovi morskih pen
brišejo sledi besed
moških vonjev
in jih utapljajo
v velikih modrih očeh.
Dan za dnem
se stara moj spomin,
ki je doma v nekem drugem času,
ki ga že davno več ni.
In kot bi rekel Charles Baudelaire:
»Ljubim oblake...plavajoče oblake...
tam...in tam...čudovite oblake!«
Pijan sem od verzov v glavi,
kot, da nisem več pri pameti pravi.

101

Lahko sem roka, ki boža tvoj obraz, solza v travah tvojega poželenja, zrak, ki ga vdihneš in izdihneš skozi odprta okna srca, odmev tvojih korakov, kazalec na tvoji uri, lahko sem vid, ki sanja čez pomladne vonjave.
Lahko sem tudi rešitev za naju, ko boš prišla z rožami v rokah in postala žena ustvarjena za sedanjost, ki želi potovati do lastnega vrhunca v osebnostni rasti.
In takrat bom začutil, kot bi potres odtrgal del obale in jo vrgel daleč proč v morje med ponorele valove.
In morje bo raslo, rjovelo, jokalo, padalo in se spet dvigalo, ko bo moja strast plesala divji ples v korakih najinih teles.
In če ljubezni ni iz oči v oči, bo žalostno umirala ob skalah obale, jo drobila, grizla in trgala.
Draga, daljave zabrišejo obličje telesa, ker samo veter pozna toploto tvojega lica, vonj tvojega izdiha, tišino tvojega torza. In samo sonce pozna velikost tvoje sence, ki je popolna praznina usidrana med preteklostjo in prihodnostjo.
In če ne morem vstopiti v tvoje srce, da bi zamenjal spomin, je vsa moja svoboda nič za veter v jadrih tvojega življenja in moja ljubezen bo prazna in brez vrednosti.
Draga, ne reci mi, da tvoje srce to želi!

102

Življenje eno ne vrne se nobeno.
Čas pozablja globine, briše spomine, trga stare slike, trenutke v mreže lovi in že naprej hiti.
In draga, vse, kar lahko dobim, je tvoj nasmeh na ustnicah in poljub, ki si ga v jutru želim.
In ko ob kavi s teboj za mizo sedim, čutim, kako v srcu brez dima zate gorim.
Veš draga, ti si moja roža mojega srca, ki me boža.
Tvoje oči so kot hrana ljubezni, ki vsa le tebi je vdana.
Naj živi ljubezen, dokler pri odprtih oknih gori!

103

Telo žari kot luč v obleki.
Ustnice molčijo in utrujene so besede.
Spev besed je brez odmeva.
Le sence stopal govorijo.
Ves ožgan sem od žeje.
Poletna vročina nima meje.
Sem res rojen samo zato, da poslušam, gledam in se izgubljam na tem svetu?
Sem res samo kot cvet sonca, ki vsako jutro drsi na drugo stran sveta, se stopi z oblaki,
in na stropu modrega neba moje besede narišejo slike za razstavo, ki jo nikoli ne bo?
Sem res samo ptica, ki poje in joka čez dan, s tesnobo v srcu v knjigi tišine, in zloži krila na pragu večera in kot presahli izvir v sanjah mine?
In komu naj še zaupam na tem svetu?
Tistim, ki ne gledajo v oči, ko se pogovarjam z njimi, ki veliko obljubljajo in malo naredijo? Tistim, ki mehko stisnejo roko? Tistim, ki se ukvarjajo s politiko? Tistim, ki so čisti, pa smrdijo kot divje svinje? Tistim, ki se dobrikajo in smehljajo? Tistim, ki slepo verujejo v nekaj, česar sploh ni? Tistim, ki so prepolni samopomilovanja? Tistim, ki se radi brezobzirno vzpenjajo? Tistim ,ki preveč govorijo, pa nič ne povedo? Tistim, ki samo molčijo? Tistim, ki so vsak dan pijani? Tistim, ki nikoli niso pijani?
Včasih ne zaupam niti sebi, ker sem včasih kot zemlja, včasih kot voda, včasih kot zrak, včasih kot ogenj.
Takšno je življenje moje! In tvoje?

104

Avgustovska noč. Leživa v isti postelji. Gledava večerni film. Bereva isti podnapis. Podnapis, ki ga razumeva vsak na svoj način. In ti mi spet govoriš, kako me ljubiš. Seveda, ko se ti ljubi! Tvoji prsti spet drsijo po mojem telesu, z rokami drsiš po živih mejah mojega telesa. Tvoji stavki ne postavljajo več pik na koncu stavkov. Tvoji stavki se končujejo s klicaji. In noč je spet razklana v nevihto. In povedala sem ti, da sem utrujena od službe, od dnevnih skrbi, a ti, kot, da me ni! Tvoji oblaki spet prekrijejo moje oči, tvoje telo spet pada kot hladna senca in se dviga nad mojim telesom tudi med spanjem, ko sanjam. Tisočkrat si me že posilil, pa še vedno ti ni dovolj! Skrila sem se v svoje srce in jokala za tistim, kar mi je bilo ukradeno in izgubljeno in vse doživljam kot potres. Nikogar ni tukaj, da ti pove, da bi ti razumel, kaj čutim. Pogrešam stare čase. Tvoj stari obraz iz notranjih strani tvojih oči. Tvojo staro sliko sem dala v hladilnik in vsakič, ko odprem hladilnik, se mi ob prižgani luči zasmejiš. Ampak danes ti nisi več to, kar si bil! Danes si samo žival, ta divji konj, ki samo nori, kadar se mu zahoče, da se poteši! Očitno si se s tem namenom tudi poročil in mi nataknil prstan! Kadar se ti zahoče, si me vzameš, kot hrano z mize…In potem naj še pospravljam za teboj po mizi! In spet mi boš govoril, da sem bila vedno ljubljena, da mi nisi nikoli zapiral vrata srca…Sam dobro veš, kako je danes v službah služiti kruh. Služiti kruh je isto kot ubijati! Vsak dan borzni volkovi tulijo. Spet bo nekdo svinjsko bogat in spet bo eden od njih…

105

Iz njenega telesa pada svilena pižama.
Razpenja se roža pod pasom.
Noč je zaspala na njenih prsih.
Kot dve kaplji črnila v brezmejni noči, sta dve senci nič.
Strast je podivjani bik, ki krade večeru pamet.
Povzpne se nad rožo in se prepušča vonju iz vrča.
Želja razbija po roži in predira njen beton.
In ko oči prebadajo, postajaš suženj strasti
In, ko greš z rokami skozi lase,
padajo zidovi, strah zbeži
in občutkov osamljenosti, nevrednosti, ponižnosti več ni.
Ne podpisuješ se več s pravim imenom.
Postajaš vlačuga po duši in telesu.
Danes ne ješ srca in jezik liže do dna.
Ko objemaš, ves je tvoj svet.
In ko se zbudiš, skozi sanje dirjajo konji, sonce liže nov dan.

106

Leta drobijo kamne in nehote nasmehe za vsake sanje.
S kazalci na uri bojev ni.
V sencah jesenskih oči je vonj jesenskih sanjačev.
In ko sanjajo s polnimi kozarci v resnici ljubijo brez skrivnosti in brez meja.
Verjamejo na poljube na besede in na poglede.
In dovolj je bivanja v razvalinah poletja, v sencah počitka!
Zemlja bo spet imela podobo naših teles, veter nas bo trpel, sonce in noč bosta šla skozi naše oči in nič se ne bo spremenilo in vsi bomo spali pred novim spominom in govorili v skupnem jeziku.
Rojeni smo, da te spoznamo in te imenujemo svoboda.

107

Nov dan se zbudi in po mestnih ulicah se vsem spet mudi. Med množicam ljudi so otopeli, zaspani pogledi, ki se plazijo in polzijo iz oči. Nihče te ne vpraša kakšen si, kaj si in kdo si, ker za te reči vsak rabi čas! Marsikdo se po ulicah danes klati. Na ulicah svobodno vsak pes lahko urinira! Saj nesnago in smeti spere prvi dež, ki pride za vogalom. Ulica je za ljudi gledališče, je drama, je komedija, je tragedija in je največja knjiga. In ko ugasnejo mestne luči in izginejo še podgane, ki so povzročale strah v kosteh ljudi, krila domišljije lahko poletijo med globoke, nespeče labirinte duš. In še nori konji se več ne sprašujejo, zakaj so nori.

108

Skozi rdeče pisarne,
čez papirje govorov,
čez riti popisanih zidov,
so glasovi ginekologov demokracije
kričali poslušalcem nov čas
s krvavimi solzami,
z obljubami o ljubezni in resnici,
brez laži in sovraštva.
Govorili so nam,
da si vsak sam
izbere iz prepolnih vagonov
svoj obraz ljubezni,
ki je morda zgolj košček mesa v mednožju,
napolnjen s spermo v čajniku ustnic.

109

Starec v meni ne joče.
Počiva na ramenih vetra.
Novega imena noče.
Poslušam, kako umira čas v meni.
Postajam vse manjši v njem.
Korenine so ostale
na bregu mladih dni.
Ne plazim se več pred nogami žensk,
ker njim ni za to mar.
A ljudje govorijo,
da sem bil ženskar.
Slaba šala.
Bil sem sam v številnih nočeh.
Ljubezen ni nekaj stalnega.
Nenehno se spreminja in raste.
Za šestdeset let nisem videti star,
a šestdeset je šestdeset...
Jesen življenja je bogata s sanjami.
A oči so polne blata in vid peša.

110

V objemu gora, med sivimi stenami,
sredi tišine je ujeto jezero.
Do odprtega očesa vodijo blede stopinje.
V zrcalu jezera,
na dnu temne, zelene travnate globine
je tvoj obraz, tvoji razkuštrani lasje
in tvoj nasmeh je nož jezika,
ki čaka volkove.
Tako blizu je tvoj pogled in tvoj dih,
a tvoje roke so prazne dotikov.
Nekoč so me tvoja ustnice
klicale lovec v sanjah sladkih noči.
Veš, hotel bi spati na dnu,
pa je tako temno
in vlažno od tvojega zadaha.
In ko vržem kamen v jezero
iz daljnih sanj gledam, kako vstajaš
pred mojim mirnim pogledom
in me poljubljaš na čelo.
Vsako jesen,
z vsakim odpadlim listom,
ko me uspava vonj spomina
in napolnijo pene besed,
sem vse bolj šibak in prazen
v nespečem času
in vse bolj blizu pokrajini večnosti.

111

Dež polni pokrajino z jesensko senco.
Mesto je odprto proti morju s polno vonjav.
Morje diši kot pozabljen cvet v mehkih nedrih.
V starih hišah, polnih davnih zgodb je polno duhov.
Besede o ljubezni so po cestah
In roke so željne ljubezni.
Nad mislimi krožijo vlažne ustnice.
Benetke spijo dan.
Stopaš v prazno senco v sladko laž.
Dihaš za hrbtom senc.
Ljubezen je predaleč od dotika rok.
Usta so polna mraka.
Vzpenjaš se za svojimi besedami,
ki se rušijo na glavo kot krušljive stene.
A vsaka ptica se ne vzpne za svojim glasom.

112

Si kot rožna ptica,
zaklenjena v satje žlahtnih sanj.
Tvoja vagina je globoka,
temna kraška jama
brez vrat in stopnic.
Povsod samo curlja in kaplja.
Vedno je imela veliko obiskovalcev.
Tvojo orgazmi so kot kapniki,
ki rastejo zelo počasi na nebu jame.
Tvoji kriki so sončni poljubi mojih želja.

113

Bog je tako majhen na robu očesa,
da ga nosiš v žepu
in se ga dotikaš kot kurca v hlačah.
Potem ga gledaš v oknih neba.
Na vogalu ulice pijan ščiješ v zid.
Lepo življenje je zate en sam privid.
Že dolgo si brez službe in denarja.
Odkar se spomniš,
si razdajal svoje srce drugim,
izpolnjeval pričakovanja drugih
in se nanje zanašal,
da so bili gospodarji tvojega življenja.
In zdaj s samotnimi koraki
z ubitimi odmevi v glavi
in s steklenico v roki kličeš smrt.
Ljudje ti nikoli ne bodo dali tistega,
kar tvoje srce hrepeni.
Ali ti bo bog res poslal ljudi,
ki jim lahko zaupaš svoje trpljenje?
Čista utopija.
A z vsakim dnem je smrt vse manjša.
In na koncu se ne ve, kdo je manjši.
Ti ali ta svet, o katerem sanjaš
in ti ga je obljubil bog.

114

Si kot boginja iz morja,
ki nosi prsi kakor,
da se v njih skriva razodetje,
ki bo kmalu tu.
Ljudje govorijo,
da se čas rad izmika rokam
in se daljave ne bližajo.
Zato daleč stran od mestnih streh,
jaz, ki ne verjamem v popotno palico novih dni
in samo sledim trenutkom,
prihajam po obali k tebi,
preko peščene preteklosti
do oceanov prihodnosti,
s pričakovanji med prsti,
s krvavimi očmi zahajajočega sonca,
z viharjem v laseh,
z žejnimi ustnicami in smehom na obrazu,
kot pijan bog na konju med tvoje valove,
da poljubljam tvojo kožo
in spoznam, kdo si.

115

Mrtve so daljave.
Prašne ceste ne vodijo nikamor.
Srca so prazna in molčijo rdeče besede.
Objokani oblaki žalujejo za soncem.
Iz oči padajo sence, ujete v mrežah preteklih dni.
Trupla pozabljenih imen plavajo pod zemljo.
Pogovori po telefonih so besede laži.
Roka ob roki sta dva noža.
Na glavi brez las je steber s širokim podplatom.
Čeljust je vedno večja.
Oči ne vedo, kam bi gledale.
Ko udariš v čelo s prstom, odjekne bron.
Niti lakota niti veselje, nimajo kje pustiti svojih črvov.
Morda bodo sprehodi za Božič po ulicah s klofutami v rokah,
razbili izložbe vse laži in ob kuhanem vinu razgrnili resnice?

116

Iz noči v noč,
sanjski rudiniki kličejo,
kot volkovi,
da se vrneš v krdelo.
Zjutraj te ljudje
vlečejo iz svetišča,
kot, da ti skušajo
pomagati v nesreči.
In jaz ne vstajam,
ko me budijo
in mi kričijo skozi ušesa,
ker sem takšen,
kot sem,
malo poseben,
malo drugačen,
vedno radovednosti lačen.

117

December je ljudem v veselje.
Hrepenenje buri kri.
Na pomlad radi kličemo poletje,
Ko je hrupa preveč,
spet nam je zima v veselje.
Radost vedno prebuja željo.
Želja je vedno vprašanje brez odgovora.
Če je želja preveč, postanejo obveznosti za dva.
In ko srce trepeta
In te ljubezen vleče k njej,
ker upaš, da imaš v roki potni list za paradiž,
prehitevaš poželenje
in ljubezen ne čaka na maj,
da cveti in lepo diši,
ker lepoti želiš umazati dovršenost.
Vsak človek ima rad poželenje.
In ko se ti ona preda
in te do vrat spusti,
ker jo preveč srbi,
se izpolnijo tvoje želje.
In v eni samo noči združiš v slasti glasbo in telo.
Melodija njenega vzdihovanja
je ubrana z ritmom tvojih sunkov.
Hrepenenje je nekaj, kar ves čas odhaja.
In utrujenost je samo lakota brez potešitve.
Za nežnost je vedno potreben čas.

118

Vse življenje si slep brez sonca.
Si kot berač pred zaprtimi vrati,
vedno samo služabnik.
Zlata ti nihče ni dal.
Poznaš samo poti
ob vznožju svoje pameti
in vzdolž dolgih napevov,
ki so te popeljali za roke
z brega na breg.
In ko počasi odhajaš na drug svet
s svečo v roki in zapuščaš bitke,
da bi našel svoj vid,
nikomur več ni potrebna pri izhodu
iz votlega sveta tvoja kri.

119

Ves čas hodiš po svetu polnem zmerjanja
in še glas groma težkih besed žalosti angele.
Pred Božičnim novoletnim časom
vstopiš v cerkev,
se prekrižaš z blagoslovljeno vodo
in se pozdraviš z lesenimi rokami svetnikov.
Umakneš se vase.
Ustnice tvoje sence molčijo.
Priklanjaš se ranjenemu bogu,
ki te gleda v areno z višinskega vrta,
strog in krotak.
Kot, da bi imel tremo pred njim,
pozabiš na svoje grehe,
se prekrižaš in zapustiš cerkev.
Končno, nikoli nisi bil verski fanatik
In tudi darila ne kupijo ljubezni.

120

Pod nogami je nebo.
Zrak je s pticami objekt.
Samo tišino hočem.
Pusti me, da dremljem.
Ne preganjaj me,
ne deri se,
ne preklinjaj.
Prerok govori,
ljudje so grešili.
Konec sveta bo.
Vidim te,
kako se spreminjaš v volka
In tuliš in želiš mojo Rdečo kapico,
njena bedra in njene boke,
ki dišijo po gozdnih jagodah.

121

Greš na dolgo pot v odprti svet,
z ognjem v srcu skritim pod pepelom
in se vedno vračaš nazaj domov kot,
da si izbral napačno stran neba.
Tam nekje daleč proč,
kjer ima nebo tisoč oči,
hodiš z otroško radovednostjo po ulicah,
kjer se igrata mrak in svetloba
in kjer se neprestano menjajo sence tujih glav,
ki vznemirjajo tvojo svobodo,
kot, da preizkušajo tvojo vero,
ko se srečaš z neizogibnimi dotiki
s pogledi z očmi, z vzdihi in izdihi,
ki te tako vznemerjajo,
da trenutke loviš v mrežo spominov.

122

Adventni čas.
V očeh ljudi,
se prižigajo večerne luči
in z vzdihi se odpirajo duše,
kot, da razkrivajo skrivnosti,
ki jih ne privošči dan.
Govorijo zelo na glas,
s čebeljo govorico.
Se smejijo ob kozarcih kuhanega vina.
Se sprehajajo
Z glasnimi koraki,
Z radovednimi obrazi
med hišami po mestu,
da se nasitijo bližin.
V cerkvah je vse tako,
kot mora biti.
Ljudje si prekrižajo čelo,
roke molijo molitve,
ljudje odpuščajo sebi in drugim
In poslušajo božjo besedo.
Z globino noči,
postaja tišina vse večja.
Ostajajo le samotneži,
ki čakajo prvi svit jutranje svetlobe.

123

Njeni objemi so postali krhki od večernih senc
in umirajo ob bledih svečah,
kot, da so iz samih ljubezenskih želja,
ker si odšel daleč stran,
da bi slišal v miru in tišini,
kako njeno srce prosi, da se vrneš.
In ti dobro veš, da vsak dotik pušča senco domotožja
in te nekoliko stanjša.
Ničesar več ni od včeraj.
In ničesar ni za jutri.
Nič več te ne razjedajo spomini.
Tudi v tvoji duši ni več boga
ne angelov ne ljubezni.
Povsod sama tema, kot smrt v Benetkah.
In ko vzletiš iz pepela kot ptič Feniks,
tvoje ptičje peruti spet hrepenijo,
da nekam daleč stran poletijo.

124

Leta in leta hrepeniš in prosjačiš
za košček ljubezni,
za malo topline v srcu.
Iščeš cvetoči, dišeči obraz
z besedami, s poljubi in z molkom.
Vedno znova jemlješ in se razdajaš.
In končno, ko najdeš,
govoriš, da živiš,
ko se dotakneš njenih pogledov in roke,
ki ti maha v pozdrav.
Tvoji koraki zastanejo
in upanje napolni pesem vetra.
Stopiš na vrh gore in kričiš, da jo imaš rad.
Ko žariš močneje od sonca,
razmišljaš o večnosti
in si najsrečnejša ptica na tem svetu,
ki jo vabi opojna svetloba v objem, da poleti.
A z vsakim korakom postajaš
še bolj sam in sam sebi tuj,
kot zapuščena violina
in za vsem tem so le vprašanja in skrbi,
ali boš znal premagati številne pasti,
in ohraniti nežne dlani,
tudi po tem, ko se sladkor na srcu stopi?

125

Desetletja sem te samo slutil.
Stoletja sem te iskal.
Tvojega obraza nisem poznal.
Daleč sva vsak sebi.
A skupaj šepetava v vetru.
In ko zaprem oči,
vedno v mojih mislih si.
Vem, da z rožo sanje cvetijo.
In dobro vem,
da te ne morem objeti, ne poljubiti,
ne roke v tvojih laseh spočiti,
ne glavo na tvoje prsi položiti.
A srečen sem na svoj način,
ker ljubim nekoga, ki me ljubi,
čeprav na glas ne sme govoriti
in mora čustva pred drugimi skriti.
Brez smehljajev v naročju,
s poteptanim hrepenenjem, pokopanimi upi, z mrtvimi očmi,
sva le dva panja z enako bolečino v srcu.
Poišči me, ko boš polna nemira in samote,
da sanjava nedosanjane sanje.

126

Jaz in ti sva dve uganki
v ljubezenski zanki.
Prebudile so se sanje.
In oba verujeva vanje.
Mavrica srca
diši po barvah želja.
In ko čakam za Božič
tvoj zapeljivi glas,
tvoje rdeče ustnice,
tvoje dolge črne lase,
tvoje zapeljive boke
in tvoje nežne roke,
slišim v mislih vsak tvoj korak,
ker vedno mi buriš kri,
da vsa vre in se peni,
kadar zapeljuješ me z očmi
in me bičaš s poljubi,
da srečno je moje srce,
ker vsa si rdeča,
kot pohotna čarovnica goreča,
ki me je ujela, me zastrupila
in me v svinjo spremenila.

127

Vsak pepel je ubita samota.
In ti to dobro veš.
Kot samotna, žejna zemlja
čakaš ti, da tvoj led
nekdo v rokah raztali,
da spet vse po tebi diši
in da tvoje razpokane ustnice,
napojijo tvoje žejno telo,
da se razcveti kot roža v prsih
in preraste v njegovi glavi tisoč drugih Ev,
v katerih je nekaj tiste čiste Eve,
ki ni iz Adamoveda sveta
in se ne stara z drugimi obrazi.

128

Ni časa, da gledaš nazaj!
Si tukaj, kjer si.
Tvoj prstan zlat,
je zaprta kletka z odvrženim ključem
in z ugaslo lučjo.
In ko zapreš oči,
je on vedno s teboj.
Brez njegovih poljubov si mrtva.
Na tvoje srce je napisano njegovo ime.
Vedno si gledala in klicala za njim,
ko je šel na pot,
samo tokrat bo drugače.
Ne bo se več vrnil.
Stresel bo iz svojih ramen
vso težko tujih bremen.
Tudi tam ga več ne bo,
ko ti je vedno govoril.
Koga bodo še budile tvoja prsi
v tvoji sobi cvetja,
v rokah jutranje svetlobe,
brez poletja?
Odšel bo kot sapa s soncem v rokah,
z nekaj denarja v žepu
in z upanjem v boljši jutri.
In ti boš čutila,
da razdalje vedno bolijo,
ko tvoje srce v roki drhti.
In tvoja družina ne bo več tvoja.
Brez očeta ni popolne družine!

129

Bila je mojih let iz mojega kemijskega razreda.
Danes prihaja v pismu, da se me dotakne v sanjah.
Nikoli jo nisem objel čez boke, jo stisnil k sebi.
Nikoli se nisem dotaknil njene zadnjice, njenih prsi,
se zakopal v njene dolge lase,
tudi, ko me je omamljal vonj njenega telesa
in me grel ogenj v njenih očeh,
ko sem opazoval njene gole noge
pod belo haljo v šolskem laboratoriju.
Poučeval sem jo za maturo.
Na maturi sem ji napisal za hrbtom profesorja
Izpitno polo iz kemijskega računstva.
Matura je naredila
In se s sladoledom poslovila.
Ostal je prazen met brez čutnih dotikov.
Imela je fanta.
Dolgo je nisem več videl.
Čeprav je vse ostalo v meni,
kot ne dogorela sveča,
spominu danes ne verjamem več.
Na mizi ostajajo rumeni popisani listi
in pismo brez naslova.
Ko moč ljubezni popusti,
brez diha besed ugasne kot ogenj v dlani.

130

Danes je njena zasebnost nedotakljiva.
Pravijo, da ima družino.
Nekoč je bila najstnica, z ozkimi boki, stegni
In z odkritimi prsmi, ki so bila obsijane z moškimi poljubi.
Dolgo je čakala, da bi si potešila visoka pričakovanja.
Vedno se je prhala dolgo,
predno se je odpravila z moškim v posteljo.
Gola, s temnimi sramnimi dlakami
Je bila v postelji kot ledenik,
ki je topil vse okrog sebe, razen sebe.
Slike, ki jih je puščala za seboj in ki so padale v oči,
so bile hladne, umazane rjuhe, polne bližin.
Danes je njen dan poln težkih, zamorjenih spogledovanj.
Je ovenela roža, zelo zaposlena, denar ji veliko pomeni.
Ljubezni ob koncih tedna samo še slepo zaupa
in skozi okna, nekje daleč proč,
išče vonje dišečih dreves,
da prebudijo v njeni glavi star vonj po ljubezni,
da spet zadiha kot eno
in, da njene sanje spet lahko kričijo skoti njegovo telo.
Ko odidejo kraji, ljudje in bleščeče daljave,
se vedno vrača domov z novimi prstani na rokah,
kot, da je na novo zaljubljena in srečna z možem,
s katerim nima časa, da bi se skregala in spoznala,
da življenje zna biti tudi grenko, z dežjem v očeh.

131

Ti in jaz,
sva dva svetova vesolja.
Resničnost ni tako lepa.
Sanje so vedno dovoljene.
In če se dotakneš
ustnic s poljubom nocoj,
vstanem od mrtvih,
te stisnem k sebi
zaplešem s teboj
in ti vrnem nasmeh
z iskricami v očeh.

132

Kadar v srcu trdno veruješ kot,
da si ptica iz zenice sonca s toplimi dlanmi,
kadar upaš, da v času neviht, grmenja in bolečin ne boš padal po tleh
in boš vse prenašal pokončno, vse prestal, bil potrpežljiv, dobrotljiv,
ne boš nevoščljiv, brezobziren, sebičen, razdražljiv, se napihoval,
in ne boš storil drugemu kaj slabega,
ne bo nikoli minila tvoja resnična ljubezen
in vedno bo ostala kot srečna zgodba iz tvojega spomina.
Govoriš, da je oko ženske kapljica iz oblaka,
v katerem vidi moški luč in nejasne sence
in je razpet med svojo dušo in oblakom,
kot mrena podobe, ki loči globine sveta in termine očesa.
Torej te ni strah tvegati, da ljubiš, ker ljubezen je pogum.

133

Tujec sem ti,
ker me vidiš kot tujek v svojem očesu
in me gledaš na odru enodejanke,
igre brez popravkov v zgodbi brez smisla.
In sem večen popotnik,
na križišču brez kažipotov,
na razpotju brez znakov,
sredi klovnov in bedakov,
na šahovskem polju navzkrižnih korakov.
Morda sem resnično izbran,
ali samo norec,
ki ga je odneslo daleč stran,
a svojih stopinj nikomur ne dam,
dokler sam še lahko grem kam.

134

Dolga je noč.
Mraz grize kosti.
V glavi se talijo, pokajo ledeniki
in s solzami poplavljajo oči.
Bolezen te skrbi.
Čakaš svetlobo jutra,
polno barv želja na krilih sanj,
da z rokami narišeš nov dan.
Gledaš ženo v obraz in poslušaš njen glas.
Ni več nasmeha, ni več prijaznih besed, ni več poljubov.
Ustavil se je ljubezni čas.
Pravijo, da po Novem letu vse bolje bo,
a tvoja ljubezen skrila se je za visoko goro.
Še včeraj bila je tukaj,
danes ničesar več spremeniti se ne da
in ostala bo kot ledena roža na oknu
in že jutri vsak po svoje bosta šla.
Statistika je takšna,
razide se vsak drug par,
razlike so nepremagljive
in komu je to sploh še mar?

135

Tam zadaj,
tam nekje,
na zaprašenem podstrešju tvojega spomina,
je tvoja preteklost.
Dokler upaš,
čakaš prihodnost
in dokler imaš prijatelja,
je lepa tudi sedanjost.

136

Danes si kot žalostna svetilka.
K soncu dvigaš se kot strta bilka.
Ime ti je Vlačuga.
Iz sramotne hiše še nisi zbežala,
ker obljube za denar si pokopala.
Čeprav tvoje usluge so brez strasti
in tvoje telo v posteljah kot kamen leži,
vedno lačne ostajajo tvoje oči.
In tako še vedno ponujaš komurkoli čare,
z vsakim ležeš v posteljo za debele pare,
čeprav poželenja in strasti že davno več ni.

137

Ko si se pogledal zjutraj v ogledalo,
si zaslutil, da nimaš,
ne besed, ne misli za zagovor pred poroto.
Bližine so postale odmevi daljav, skrite v molku.
Sneg je pobelil besede dneva.
Danes ni sonca ne ptic na nebu,
kot, da je večer vrgel mrežo sence čez dan.
Ne boš se boril s strupenimi ljudmi,
ki so prazni in jih tudi zemlja sovraži.
Vrnil se boš na pomlad na razsodbo.
Odnesel njihov mrtve oči v sežganih kosteh
in pepel vrgel vetru,
da ga raztrosi po gorskih grebenih,
po rečnih soteskah,
da postanejo semena zemlje.
Dolgo si iskal pravo ime zase.
Končno si ga našel za konec,
za nadaljevanje do konca.

138

Tvoj telefon v žepu molči.
Dogovorjena ura še velja.
Hodiš proti milanski katedrali.
Sence korakov so polne upanja.
Tiho vstopaš skozi težka vrata.
Ta čas ni ljudi.
Si samo ti.
In še v klopi,
pred oltarjem nekdo sedi.
Nekoga čaka.
Pristopiš.
Gledaš jo v oči.
Sprašuješ se,
kje dobila te oči,
ker imajo tako sladko moč,
da bi jih gledal dan in noč?
Ves omamljen od parfuma
in njenih rdečih ustnic,
stojiš kot gol pred njo.
Tvoja strast molči,
čeprav želja hoče vse,
samo tukaj ne.
In potem ti ona potihoma govori,
ti odpira vrata do oltarja srca
in te vabi s poljubi v topel objem za dva.
In če boš igral samo igro za dva,
je ona lahko samo tvoja ljubica
za avanturo brez duše in srca.
Brez čustev ni ljubezni.
In brez ljubezni
ni solz ne smeha in ni greha.

139

Iz knjige ljubezni.
Kako je ona posebna,
ti nikoli ne izveš,
če se ji ne približaš kot pes z jezikom
in se jo ne dotakneš s semeni skozi odprta vrata,
pa čeprav tvoja rit diši
po sveže pognojeni pomladni njivi.
Muca je na venerinem griču,
v renesančnem templju
kot dišeči grm v razcvetu
in ko je zaljubljena
postane bolj odprta, očarljiva
in njena preteklost
je malo mehkejša,
na račun sedanjosti.
Ko je vsa mokra od sperme,
blažena, hvaležna užitkov
in vzdihovanja številnih jazov,
zaspi zadovoljna kot ubita
v snu polno sanj.

140

Ko ti ljubezen ne iščeš z besedami, s poljubi, celo ne z molkom,
takrat te ljubezen običajno najde sama.
In tako postane ljubezen tvoja misel z občutkom večnosti.
Neka ženska piše neznancu v pismu :
»Ljubezen ne pozna starosti, ne velikosti obutve ne barve las.
Na čolnu ljubezni ni rešilnih jopičev.
Z ljubeznijo postaneš srečnejši od vseh ptic sveta.
Jaz se z njo počutim kot balerina v kristalni krogli, navzven negotova in ranljiva, navznoter močna.
Ko je ljubezen v očeh, mi daje na obrazu nasmeh, in me nosi z nežnimi dlanmi čez mnoge pasti.
Veš, slike so samo sence, zato ne ohrani me v slikah, ko me spoznaš.
Ker jaz sem cvetoča češnja, ki ima svoj glas, svoje misli, hrepenenje, globoke poglede, tople dlani, lase v vetru, svojo hojo in navihan obraz!
Vse to sem jaz. In še kaj.
Če se spoznava, upam, da se bova čez leta še znala pogovarjati o ljubezni.»

141

Morda tudi ti hodiš po mestu s spomini v naročju,
z bolečino v srcu, z nemirom v očeh
in izgubljaš obliko telesa, barvo oči, lase
in se spreminjaš v megleno pokrajino,
z ukrivljenimi polji v ptice iz oddaljenih dreves ta čas?
Mladost moja je minila.
Sanje je odnesla divja reka.
Smeh je ostal v gorah med radovednimi oblaki in nevihtami.
Vse sem razdal, le pticam nič ne morem dati.
Ostali so mi le spomini, od katerih se težko živi.
Toda danes ti bom uresničil sanje, moja draga.
Položil ti bom glavo na prsi,
dal ti bom roke v lase in bom žarel, kot zveza noči.
In potem bova postala nit,
ki povezuje dve duši,
da me boš lahko nesebično ljubila,
da me ne boš več iskala za vsakim vogalom, pod vsako skalo,
da ne boš več preobremenjena s črkami vseh teh cyber obrazov.

142

Danes sva nesrečni par.
Liževa vsak svoje rane.
Tičiva v mreži vsakdanjosti,
zunaj najinih strasti.
Ne slišiva se več.
Vsak na svojem bregu stojiva.
Ne iščeva več resnice,
ker je skrivnostna in ranljiva.
A resnica je edina,
ki osvobodi ljubezen,
da ni le prazna beseda,
brez čutenja.
So poljubi na rane samo obliži,
da ljubezen lahko preživi?
Brez ljubezni je hudič.
V besedah je strup.
V človeku osamljenost in obup.
Brez ljubezni vse je nič.

143

Sam bog poklanja april z modrimi plameni neba
In sonce žari z nasmeškom brez solza.
Dokler zunaj je dan
In samota polna tišine brez dna,
hodim po travnikih, čez polja
z vetrom skozi prste za oblaki,
kot, da sem tukaj doma.
Ko položim na zemljo lase, oči in glavo
In se pokrijem z zeleno travo
in s sencami drevesnih rok,
zakopam v zemljo staro molitev.
Tukaj samo veter in ptice vedo,
kako umira staro drevo.
Kdo bo jokal za teboj nekega dne?
Morda ravno zato,
spomini bruhajo iz globine neba
in prebujajo nemir iz davnih dni,
ko padajo, kot rumeni listi na dno srca?
In ti,
ko boš nekoč čutila,
da sem tako blizu
in me iskala na robu poti,
takrat bom tako daleč
V svetlobah sonca
In me že davno več ni.

144

Danes sem bil v mestu, v zgodnjih urah, ko je bila še megla.
In tudi v kavarni sem bil na kavi.
Ljudje so imeli različne barve oči in so brali časopise,
kjer je vse črno na belo tiskano med slikami.
Le mlada ženska je imela modre, bleščeče oči in ni brala.
Večkrat so se srečale najine oči.
In v njih sem našel hrepenenje pomladnega cvetja po soncu,
nežnosti in ljubezni.
Njeno lepo sliko je objavil neki časopis.
Ko sem jo pogledal, mi je kazala gole misli.
Komaj čakam pomlad,
ki pogrne z dišečimi rožami in cvetovi,
travnike, vrtove, sobe in mize.
Rože takrat tako dišijo,
da barve in vonjave omamljajo,
osrečujejo in te popeljejo v sanjski svet.
Kako rad se sprehajam bos po rožah !
Poslovil sem se od mlade ženske.
In ko je odšla,
so ji padli tulipani iz srca
in barve so razburkale mojo dušo.
Postal sem žalosten,
ker je s seboj vzela košček mojega življenja.
Preživel sem, ker je dovolj kisika.
In kadar lovim oblake,
pa, čeprav izgubim vid,
Imam vedno sanje v rokah.

145

Ukrajina, Luhansk, 2014.
Padajo bombe iz letal.
Sejejo smrt.
Pozabljen je mir.
Po ulicah trupla ležijo v mlakah krvi.
Gorijo hiše in ljudje so brez moči.
Samo tukaj ima resnica pravo ime.
Naj duše mir imajo in večni pokoj!
A moja duša je otopela.
Zmanjkalo ji je besed, za zlo, za surovost,
ki sem ga pretrpela.
Moja duša je brez moč
In ne zavre mi več kri
nad njihovim nasiljem.
Iz mojih oči, ne sije več sonce.
Bog, ki si mi prizanesel,
kam naj pokleknem,
kam naj zbežim,
da se teh norcev znebim?

146

Pozabiti moraš na zvezde in zvezdni prah,
na rimsko brezkončno cesto,
ki te vodi do sreče,
ko sanjaš v nočeh.
Pozabiti moraš na krvave čase pekla
pod nagnjenim nebom,
ko so bile roke zadihanih konjev,
umazane s krvjo
In brez srca pobijale vse.
Naj bog jim oprosti,
če lahko, ker niso vedele, kaj delajo!
Sonce bo danes ves čas s teboj,
pa čeprav nisi na plaži.
Ko padejo zidovi v glavi,
ti si svoboden ptič
In kletka je nič.
Napiši soncu besedo ljubezen na usta srca.
Moraš ga poljubi,
ker nekdo spet ima te rad.
Tvoji lasje so podobni slapu
s sijajem mesečine,
polni pomladnega cvetja
in tvoj vonj,
Je kot sladko vino,
ki čudežno greje.
Tvoj dan se samo smeje.
In ob tebi se nekdo greje,
kot kuščar na soncu
in od tvojih poljubov nori,
v glavi se mu vrti.
Pijan je od ljubezni.
Ljubezen je vse.

147

Ko zemljo poljubi večer,
se rodi ljubezen med zemljo in nebom.
In ti,
si vsako noč buden do konca
in greš kot maček na zmenke,
ker poskušaš ostati mlad.
Vsako zvezdo, ki jo gledaš,
hočeš ujeti, ko se nebo sveti.
Vsako misel napneš kot lok.
In v tebi se rodi beseda.
Vsak korak zaznaš v temi.
Vsak dan loviš resnico
In skrivaš uganke.
Vsak dan gradiš nove mostove.
In vsak udarec zvona slišiš v zvoniku.
Le tako se ne zadušiš,
da zidovi postanejo prosojni
in se privadiš na večnost.
Ves čas si privezan na steber življenja
in čakaš, da te rabelj časa ob zadnji uri,
pokonča z zadnjo muko, ti zlomi hrbtenico
in te vrže na zemljo.

148

Nobena pot za človeka ni predolga,
nobena gora ni zanj previsoka,
da človek ne ostane človek.
Čeprav je na skalah prilepljen na led in sneg,
čeprav je njegov glas,
čez praznino notranjega prepada,
kot spontani splav,
z ostanki izliva krvnega plodu
maternične posteljice,
čeprav je njegov objem mrtva senca in,
čeprav je njegova barva brez vonja.
Toda umiranja človek ne more ustaviti.

149

V rokah krvavi pomladno cvetje.
Sveže deževje zaliva travnato morje.
Solze iz neba spirajo preteklost iz obraza dneva.
Nebo me ziba.
Zemlja me je priklenila nase.
Samo pokrajina ohrani toploto srca.
Iščem izgubljeno tišino,
da se lahko vrnem z umito dušo.
O bog, če si mi dal cilj,
pokaži mi še pot.
In če si mi dal ljubezen,
prižgi mi še ogenj,
da najdem skrite zaklade v njenih očeh
In jo poljubim na čelo.
Ko bom odšel,
konec bo porazov, izgubljenih trenutkov,
zadušenih občutkov, strahopetnih umikov,
krvavih ran, sežganih verzov,
zato ozri se še zadnjič za menoj,
kot Vergil pred Dantejevim peklom.

150

Na pomlad drevesa hodijo po konci.
Dih se počasi umiri in se soncu prepusti.
Na lahko se zapro oči.
In ti, ki si vsa pomladna,
se sprehajaš v tišini pred menoj,
sama,
z razposajenimi prsmi,
s prstanom na roki
in se pozibavaš z boki,
kot čoln na odprtem morju
in se smehljaš cvetovom.
In v tej samoti nisi več sama.
Za teboj je nekdo,
ki je poln želja tvojih dotikov
da mu na koncu poti,
pokažeš gole misli.
Moj bog, kako bi te ljubil,
a zdaj imaš samo pesem,
ki je ne boš nikoli prebrala.

151

Davno že,
sva se poljubljajo,
in si obljubljajo.
Kot, da je bil ves tisti čas cvetoči maj.
Ljubezen je gorela,
naju je vezala, odreševala, blagoslavljala,
se razlivala, gasila in pomirjala.
Bila je tudi boleča
Oba je davila, trpinčila, odganjala
In postala je izgubljena sreča.
A bila sva angela in bog naju imel je rad.
A brez ljubezni,
postala je pekel v bolezni.
Kot, da sva bila nekoč pijanca,
ki sta sanjala brez pravega spanca.
Prezgodaj sem prišel v tvojo smrt,
počutim se kot v zemlji črn krt.
Bog izgnal je naju kot hudiča iz raja.
In nikoli več ne bo ne lepih sanj,
ne cvetočega maja.
Pred teboj se ne jočem.
Tudi smejem se komajda.
Ne delam hrupa, čeprav lahko bi ga.
Pa kaj bi ti govoril še o vsem tem?
Dovolj je bilo besed, grem.

152

Dan je zaspan.
Razmišljaš kam?
Greš v kavarno čez cesto.
Pozabiš na tišino ob točilnem pultu.
Pokličeš natakarico po imenu.
Že dolgo jo poznaš.
Iz študentskih časov.
Takrat si ji dihal za ovratnik.
Bila je mlada, prsata, z okroglo zadnjico.
Naročiš kavo.
Razkriješ dušo in poslušaš bitko jezikov.
Besede se z glasovi dvigajo in spuščajo.
Naročiš še pivo.
Pozabiš šteti kozarce.
In besede kar same gradijo
in podirajo mostove.
Ko imaš vsega dovolj,
poljubiš natakarico,
se dotakneš njene zadnjice
in greš domov spat.
Nič ti ne zameri.
Dobro te pozna.
Kakšen dan.
Za pozabit.

153

Življenje je en sam hudič,
če te nihče nima rad
in moraš stran kot deseti brat.
Nad tabo vedno leta črn ptič
in v očeh je svet kot črn hudič.
Novo pot moraš začeti.
Upanje na prsi pripeti.
Saj nova možnost
Je tvoja drugo priložnost.
Hodiš daleč stran od tod.
Noge se ti vdirajo v pesek,
in veter vedno briše tvoje sledi,
kot, da tam še nikoli nisi bil ti.
Zmanjka ti vode,
žejen si,
Suha so usta, suha je duša, ne vidiš oaze,
kot, da je konec tvoje poti.
Plaziš se in roke bi dal za košček sence.
Oči bi zamenjal za hlad noči.
Prodal bi svoje srce za dolg požirek vode.
A kmalu vidiš konec puščave življenja
In konec je tvojega trpljenja.
Bog ti vse odpusti,
kar v življenju grešil si.
Amen in ugasne tvoj plamen.

154

Esenca ljubezni je samota.
In ko sva sama,
potisneš me v kot
in pokriješ s poljubi.
Vdreš na stene moje duše
In sanje napolniš z erotičnimi fantazijami
tvojega sveta.
Čvrsto me objameš
s spolzkim telesom
In pleševa s podivjanimi strastmi.
Spet piševa novo poglavje knjige ljubezni.
Že stojim nad prepadom
tvojega temnega dna.
In ko se potopim v globino,
me požiraš globoko,
da vidim dno tvojega očesa.
V tvojih ustih zvonijo zvonovi.
Potovanje je naporno in vse težje diham.
Srce mi razbija kot kladivo kovača.
Vse manj je kisika.
Vračam se na površje.
Ves utrujen padam
pod slapom tvojih poljubov.
In ti jokaš od sreče kot otrok.
Privijem se k tebi.
Že spiš in se potapljaš v globino sanj.
In potuješ kam drugam.

155

Imam srečo. Spet se v jutru zbudim. Bog, hvala ti za nov dan. Vsako jutro je rojstvo novega dneva. Ne grem nikamor. Kar vse pride k meni. Moja resnica ima malo prijateljev. In še tisti, ki so, so samomorilci. Ko govorim resnico, ne povem skoraj nič novega. V dnevu odprem vrata in ko vstopim, se običajno znajdem pred stotimi zaprtimi vrati. Včasih je glava tako težka, da jo ne dvignem in takrat sem prepričan, da stojim na vrhu gore. Težko verjamem ljudem, ker je težko sploh kaj verjeti danes. Nikoli nisem videl Boga, a vedno sem ga ljubil, kot ljubim tebe, draga moja. Sem kot oblak, ki potuje z mislimi v vetru. Ko bom odpustil sebi, bom odpuščal tudi drugim. Od vsega moje življenja je ostalo nekaj minut in te so z menoj v moji glavi. Živim v upanju, da postanem spomin. Včasih padem v blatu, čeprav sem iz blata. In ko sem mrtev, sem brez bolečin v duši. Sprašujem se, ali sem res še živ, ker še vedno diham. Marsikaj sem nehal početi, ampak z menoj se še vedno počne naprej. Življenje je reka. In moram preko številnih strmin. Ko spim, sanjam, kar sanjam buden. Včasih sem kot v kakšnem peklu in takrat pramen svetlobe briše moje ime. In ne vem, kdo sem. Mostovi postanejo prepadi. Nikoli ne razmišljam, da se mi zdi, da sem nekaj, ker sem skoraj nič. Kadar stopim v vse čevlje, odhajam iz vsega. Zato želim biti v nečem, da nisem v vsem. Kar plačam z svojim življenjem, ni drago.
Včasih je beda tako velika, da poljublja tudi mene. Skrivnosti pomirjajo moje oči. In če bi postal človek, potem ne vem, kaj lahko še postanem? Če bi verjel, da je drugo življenje isto, bi moje sedanje življenje ne imelo toliko kril. Na prazninah nimam opore. Vsa leta sem se spraševal, kaj bom počel, ko bom star. Še vedno ne čutim potrebe, da bi si odgovoril. Vedno sva bila v mojem življenju morje in jaz. Morje je bilo samo in jaz tudi sam. In dogajalo se je, da je eden od naju večkrat manjkal. Včasih, ko naletim na kako misel, ki ni iz tega sveta, imam občutek, da se je ta svet razširil. Kadar gledam v svoje brezno, vidim, kako težaven sem lahko. Vedno sem poskušal biti, čeprav je težko. Kajti ne biti je napuh. Ne trkam rad na vrata in ne vstopam, kajti če vstopim, večkrat ni tam nikogar. In tega se zavedam. Morda ne bi smel vsega tega govoriti in misliti, ampak takšen pač sem. Včasih mislim, da ne obstaja vse, kar sem videl. In kadar imam odprte rane in bolečine, me tudi nove puščice ne ubijejo. Takšen sem! Govorijo ti, da moraš hoditi po svoji poti. In ko hodiš po svoji poti, ti spet govorijo, da je ta pot napačna. In katera je sploh prava? Vse kar si želim sedaj, si ne bom želel še enkrat. Kadar bolečine izgubijo spomin, niso več bolečine. Ko me bo življenje zlomilo, bom vedel, da je res konec. Do takrat pa sem še vedno tukaj. Ko pišem, sem vedno en korat stran od vsega. Sem zrak v zraku. In rad bi te prepričal, da verjameš vse, kar sem nehal sam verjeti. Nič nočem od vas, kajti nič mi ne morete dati. Iz življenja trgam življenje, ker je praznim papirjem dolgčas praznine. Veš, draga moja, tvoja dlan mi zadostuje, da me prekrije in pomiri. Na ta svet, sem prišel brez besed, a brez besed ta svet ne more živeti. In ko pišem v polni svetlobi, še sence izginejo. Lepo je spet biti z vami. Življenje ugasne kot en hip v hipu. Včasih si ponoči prižgem luč, da ne bi videl sebe v minevanju. Ko sem bil majhen, so bili mrliči tako veliki, danes, ko sem velik in star, tega več ne opazim. Kadar opazujem ta svet, mislim, da nisem iz tega sveta. Mislim, da sem dal vse temu svetu, a drugi mislijo, da lahko dam še več. In potem dam še nekaj tam, čeprav tam ni ničesar. Morilci duš ne ubijejo sto duš v tebi, ampak ubijejo samo eno dušo stokrat. So pravi umetniki časa, ki ga živimo. V moji tišini manjka samo moj glas. Hvala vam, ker ste prisluhnili moji tišini! In čeprav me ne vidite, me vidite z mojim dotikom besed.

156

Iščem drhteče barve mladih žensk na ukrajinskem portalu. Gledam lepe slike, ki so tako blizu, pa vendar tako daleč. Sicer pa imam težave tudi, če je v moji bližini ženska, ki je tako oddaljena od mene. Lepa stvar sta dve stvari: lepota in stvar. Nikdar nista obe skupaj. Vsa pisma so polna pomladnih besed želja in upanja in njihova samota je polna podob princev iz sanj. Padajo nevidni zidovi in trenutki imajo odprta okna. Vse je tako mamljivo v paralelnem svetu, kjer še boječe ženske postanejo odločne, brez zavor. Iz mnogih ženskih duš padajo boleče besede starih ljubezenskih porazov. Občutki, kot, da iščejo tvojo rano, da te ranijo z svojo veliko bolečino. In vendar velika bolečina sploh ne boli, ker je tako globoka. Pozabi na sočutje do žensk! Smilijo se žrtvam, samo žrtve! Odpuščati zlo, je dobro! Vedno je tako, da ni važno, s katere točke se odide. Vse so enake. Vse pripeljejo do točke odhoda. Ko druge oči ugasnejo, tudi tvoje oči zagledajo senco. Če si preč navezan na žensko, ne razumeš, kako, kajti ona ni navezana nate.
Ko zagledam žensko, se vedno vprašam, kaj bi ona rada zagledala na meni. Je že tako, da nobena krivda nekoga, ne bo šla kar tako po njegovi krivdi v druge roke. In vedno si toliko, kot te rabijo in ne toliko, kot si. Bolečine spijo v nas brez oblik. Tisti, ki jo prebudijo, prevzamejo obliko tistega, ki jo je prebudil. Z ženskami je pač tako, če postanejo preveč naše, jih pozabimo. Vedno se moraš vprašati, kaj lahko pričakuješ od teme, če ti niti neskončna svetloba ne odpre oči. In ko imaš žensko rad, jo imaš rad takšno, kot je in ne zahtevaš od nje, da ti pove, kakšna je. Razlika med soncem in žensko je ta, da te sonce vedno vsaj malo pogleda. Včasih velike sanje potrebujejo predah. Končno, imaš čas do konca ko boš enkrat umrl in ko se prvič več ne boš videl umreti. Show must go on! Če si nekdo, v katerem je vse, si nekdo iz tistega, kar je vse in v katem je vse, ne nekdo, ki je iz tistega, kar si in v čemer si. Kar si in v čemer si, nisi nič v tistem, ker je v vsem. Ne obstajaš!
Se kdaj vprašaš, ali se smejiš samo zato, ker se smejijo drugi in ne tistemu, čemur se smejijo? Že dolgo več ne prosim za nič, a moje roke se še vedno niso spustile. Bog, ne vem, kaj si mi dal, vem pa, kaj sem sprejel! Hvala ti! Veš, lahko grem skozi vse stvari, a tako, kot hodim zdaj: ujet v nobeno stvar! Kadar me je strah praznine, še bolj odprem oči. Česar ne vem, mi ne pomaga, da bi to sploh vedel. Včasih je vse rahlo temačno, celo sama svetloba. Resnica je, da se ukvarjam sam s sabo in sem pozabil, kaj pomeni, če se ukvarjaš sam s sabo. Ker nisem avtomat, ne obratujem vedno dobro. Če nisem zadovoljen s seboj, sem zadovoljen s teboj, ker bereš moje pisanje. Kamor gledajo moje oči, tam so moje oči v besedah. Če ne izkoriščam svojih pomanjklivosti, še ne pomeni, da jih nimam. Sem slepec, ki nosi zvezde na ramenih. Moje dostojanstvo prosi tistega, ki mi dela hudega, naj mi ne dela hudega in tistega, ki mi dela hudo, ne prosi ničesar. Kadar je resnica resnica majhnega, je skoraj vsa resnica in kadar je resnica velikega, je skoraj vsa dvom. Včasih sanjam da sem buden. In so kot sanje sanje mojih sanj.

157

Gledam skozi okno in razmišljam...Skozi življenje hodim skozi gozd številk. Na dresu imam številko nič. Tako me vidijo oni, ki nosijo očala. Vendar vse je veliko majhnih, nič pa predstavlja veliko velikih. Tako sam mislim. Toda jaz živim v zmoti. Zakaj? Ker sem z pravom želel doseči pravo pot v življenju. V tej naši državi pač z pravom ne gre. Vse so samo veze in poznanstva. Veste, od kar vem, da se mi dogaja, se mi nič ne dogaja! Včasih razmišljam, da bi želel biti Bog, a križa ne maram. Tako ali tako imam svojega! Ko sem spoznal, da sem narejen iz stvari, sem začel bežati pred narejenimi stvarmi. In tako se moji delci časa lahko igrajo z večnostjo. Včasih čutim toliko vesolja v sebi, da so možgani zelo utrujeni. Ubogi možgani! Verujem v najvišjo obliko trplenja. In ugotovil sem, da ne trpim več! Saj veste, ranjeno srce se lahko ustavi. Jaz pa imam še toliko želja in načrtov...
Tako rad pišem, da so moje dlani že skoraj brez prstov. In ko opazujem, ko nabiram ves ta material za pisanje, moram gledati tudi kar ne želim gledati. Mnogi so utrujeni od laganja, ker je resnica tako trdna na tleh. Moram priznati, če bi pozabil tisto, kar nisem, bi pozabil sebe. Kar počnem ni tisto, kar počnem. Veste nikam denarja, da si kupujem draga vina. Vem pa, kako radi imajo ljudje vino iz krvi. Včasih poslušam moje besede v ustih drugih. In zadovoljen sem, da poslušam svoje besede. Star sem! Do konca je samo še nekaj trenutkov. Ko mi ne bo nič preostalo, ne bom prosil za nič. Tudi tvoja duša je moja duša. In moja duša je duša vseh duš. Upam, da je polna in da ne pušča! Glede ljubezni pa...Kdo ljubi, pa ne ve zakaj, ta ne ljubi. Temu človeku je samo dolgčas...Vsako jutro, ko se zbudim iz nič, vem kaj pomeni biti nič. Praviji, hodi počasi. Klin na klin. Ampak, ko prideš na višino klina, tam ostaneš. Če preveč čistiš dušo, se ti lahko zgodi, da nič več ne ostane. Veš draga, ker te ljubim, moram vedeti, kako in s čim te on ljubi, da te lahko ljubim tudi sam. Pozabi! Že davno več te ni! Danes hodim sam, ker nisem želel spremljati nikogar v preteklosti predolgo. Je res biti srečen, če si eden za dva? Težko vprašnje? Kaj bi o tem...Včasih storim nekaj, kar ne bi smel storiti, pa sem! Napaka! Samo človek sem! Se še spomniš draga moja, kje sem našel tvoj cvet? Med odpadlimi cvetovi...Ne pozabi...Danes, ko si na vrhu gore, ne vidš več v dolino...Megla? Denar, pred očmi vid zamegli! To si ti! Nič ni nič. Je samo bolečina! In čas je, da zaprem okno...Nasvidenje prtihodnjič...

158

Kako je bilo s teboj nekoč, res ne vem. Vem pa, kako je bilo z menoj. Dolgo časa me je mama dojila. Potreboval sem veliko ljubezni že takrat. In vsak ima svoje poletje, da izgori v njegovem imenu. Če ti žena ne more dati več ljubezni, potem je najbolje, da jo ni. Kaj pomaga dobra hrana, oprane obleke itd.. če ne dobiš ljubezni? So stvari, ki živijo dolgo, ker so že dolgo mrtve! Včasih mislim, da je zlo vse in dobro samo želja zlega. Ljubezen, ki ni vsa bolečina, ni vsa ljubezen! In če jo ne dobiš, potem iščeš naprej. Včasih mislim, da me je ustavil nekdo, ki ne obstaja in ne tisti, ki manjka. Nihče ni sam po sebi luč ali pa sonce! Vedno obstaja nekdo, ki prižiga in ugaša. In če so izdihi ljubezni prazni, brez vsebine, potem rabiš več možnosti. In za vse to ne potrebuješ niti prstana, niti prisege zvestobe do groba. Kako preprosto! Resnica je, da je težko biti zvest nekomu, če niti sebi ne moreš biti zvest! In vse te prazne prisege zvestobe, mar ne sodijo v nek drug čas? Včasih poslušam bitje srca, ko diham. In dokler ne pozabim, komaj še diham. In če bi bil nekdo, ki lahko vodi samega sebe, potem nikoli ne bi izbral poti, ki vodi v smrt! Samo enkrat se živi. Vsi vemo. Morda pa mi res manjka nekaj rož, da mi bo vsega preveč? In ko gledam v te oblake, ki letajo na svojih krilh, opažam, da ne obvladajo svojih kril. Ampak oblaki nimajo možganov! A kadar nimam glave v oblakih, sem pri pisanju kot izgubljen. In jaz nočem biti slep, kar še vidim. In ne želim, da name pritiskajo nebesa, zvezde in spomin na nekatere rože! In rože brez vonja imajo samo ime rože. Veš, težko ti dam samo grenčico z besedami, ker je v njej vedno nekaj kapljic sladila. In prazne roke imam danes od tistega, kar sem imel nekdaj v rokah. Vedno sem iskal izvir. In ne jočem več, ker sem ga našel! Moj jaz je še vedno pri meni, ker je tvoj Ti tako daleč.

159

Pomladno sonce se plazi po ulicah mesta. V zraku je vonj samic. Glavo premikam sem in tja. Povsod vidim ženske. Vem, da lahko veliko vrat odprem in da jih lahko tudi veliko zaprem. Vstal sem, ker se ne bojim več, da bi padel. Če je človek mrtev in sit, si želi vrniti nazaj v življenje. Če se sanje ne hranijo s sanjami, izginejo! Včasih postanem takšen človek, da razbijem tisto, kar ločuje. In samota ni več sama. Veš, draga moja, ne bom ti vzel duše! Dovoli mi, da vem, da jo imaš in da trenutek lahko postane čas. Kar vidim z odprtimi očmi, bom videl tudi z zaprtimi očmi. In brez solz reka ne joče.
Kadar me preveč dušijo norosti tega sveta, postavim okrog sebe zid. Vem, da kar ni spomin, ne obstaja! Spomin je mala večnost! Oh, kako prijetno je danes s teboj tukaj! Vedno se trudim, da pobijem čim več nesmislov. Ampak živeti s pobitimi nesmisli, ni ravno prijetno. Svojo komedijo sem začel kot edini igralec s teboj. In ne vem, ali jo bom končal kot edini poslušalec? Moram ti povedati, da ni dobro, da si preveč dober v življenju, ker ti potem nihče ne bo rekel, da si dober! Nekateri pač ne razumejo ničesar, vedo pa veliko! Človek je tragedija, a ni vreden tragedije! Konec koncu, od tega sveta bi žele imeti kaj več, če bi ta svet imel kaj več! In ko bom umrl, bo ta svet kot oddaljena zvezda.

160

Ljubica moja, moja lepotica, z dolgimi črnimi lasmi, z očmi kot biseri, pri tridesetih... Veš, nisi preveč mlada, pa ne zelo stara... Praviš, da imaš dobrega psihiatra, ki zna priti stvarem do dna. No, tudi jaz ti vedno pridem do dna. Če ti tako želiš! In potem sem grom in ti se braniš kot strela. In ko naju ljubezen objame, si vsa srečna in vesela... Pa se vprašam, sva res vse to želela, kar sva hotela, ko sva se prvič objela? Morda bi moral vse skupaj narediti še enkrat? Se še spomniš, ko sva se srečevala in sem te odpeljal ven, pod žarometom dneva? Bil sem miren in upal, da me ne pahneš v prazno. Praviš, da bolj, kot odgovore, spoštuješ moja vprašanja. Saj veš ne maram živeti, kot podgana s šopom las in dolgčasom... Dolgčas je samo prazen obraz notranjega bogastva in sreča izgubi ves svoj pomen. In prosim te, ne daj si zašiti ust, ker vedno potrebujem tvoje odgovore, brez sladkih besed in solz in brez praznih obljub! Naj bo takšen tudi tvoj nasmeh in poljub! Ti je vse to preveč in ti je morda postalo odveč? Samo vprašal sem!

161

Kako mi je ona ugajala in zadišala... In čeprav je nisem dobro poznal, sem jo povabil domov. Lepa mlada ženska, nasmejana, z izklesanim telesom, praznimi očmi in črnimi lasmi. Bila je utrujena od številnih zmenkov. Ko je stopila skozi vrata, je ona slekla, vse kar je imela. Njena usta so bila temno rdeča od vina. Bila je zelo utrujena. Ulegla se je. In ulegel sem se poleg nje na posteljo. Bila je trda tema v sobi. Prižigal sem vžigalnik, da bi videl njen obraz, njene oči, njena usta, njene štrleče prsi. Golo sem objel in jo poljubil, da trenutek spravim za spomin. Dišala je po buteljkah vina. Rekla je, da me ljubi, da je srečna...Toda pozabila je dodati za vedno! In ko se je zjutraj zbudila in stopila na levo nogo, je bila vsa razbita od prejšnjega dne. Rekla mi je, da ne mara moje ljubezni, ne mojih pesmi, skratka nič. Vedela je, kaj hoče! In če veš, kaj hočeš, ne potrebuješ sanj! Odšla je stran. Končno, tam je vedno bila. Morda pa se spet k meni vrne in me znova vzljubi, pa čeprav se v drugega zaljubi? Sicer pa, tudi jaz si želim miru, da lahko poslušam misli v glavi. In noremu ptiču v moji glavi lahko vedno zavijem vrat, da ne bo pel neumnih pesmi. Končno pa, pomlad je tukaj in rad sedim na klopeh v parkih in poslušam ptice na drevesih, ki pojejo ljubezenske pesmi. Človek dobi občutek, kot, da so ptice oslepele in nikdar več ne bodo vzletele. In če je ljubezen tako silna, tako živa in vroča kot poletje, s soncem obsijana, tako krhka, tako mila, tako obupana, tako smešna in vesela, tako prepričana o sebi, resnična kot cvetlica in lepa kot dan, a grda kot vreme, lahko vedno nekdo odide in se vrne, lahko pozabi in zaspi in se spet prebudi ves nasmejan in nežen kot spomin in vedno lahko kriči za nekomi: «Rad te imam!« In ti govori: «Ostani tu in se ne gani, ne hodi stran, pomahaj mi, da vem, da si živa, ker samo tebe ljubezen imam in ne dovoli, da se v meni mraz naseli.«

162

Me sprašuješ, kje sem, kdo sem, kako mi je pri srcu? Dobro hvala! Ne vem več, kje stojim. Moj kompas kaže narobe. Živim, kakor hočem. Kar zmorem, to naredim. Torej sem, kar želim. Vem, da enkrat bo vsega konec. In da po zadnji piki v moji zgodbi bo vse drugače. A do takrat živim, kakor živim, se rad smejim, šalim, mladim ženskam nagajam in se njihovim navihanim besedam predajam. In če v kateri od njih preveč pozornosti prebudim, kot hudič pred križem bežim. Za oltar mi ni več mar! Ne sprašuj me, kje sem doma, ker tega res ne vem! Še najbližje resnici so besede, da nikjer in povsod, kjer je lahko moj jaz moj pravi obraz in mi nihče ne govori, da sem idiot in da takšnega ne vidiš povsod. In ko sem zelo zaspan, se bojim, da še svojo smrt prespim brez smeha in ženskega greha. Počasi razpadam v drobce. Nimam več svoje podobe. Na traku v moji glavi vse več je mrtvih slik in ta svet je vse bolj brez vseh oblik. Vse bolj postajam slep in vse manj luči vidim v temi. Vse bolj postajam ranljiv, umrljiv, bežen, sluzast nič. Mnoge bitke sem dobil, a zadnjo, bojim se, da bom za vedno izgubil. Je to sploh poraz, če nisi narcis, da v ogledalu ne vidiš več svojega obraza? A dokler je moj lok napet, čakam te, moja draga, da te položim kot jelena in z nikomur ne bom delil plena! Me vabijo tvoji joški, moja draga, v objem tihih ur ob kozarcih vina, da vpletem trto v tvoje lase in ukradem tvoje medeno srce.

163

Zatiskaš si oči. Oh ti! Že spet! Tako si smrten in tako nepomemben! Molčeča smrt v tebi vedno biva. Pa čeprav imaš toliko denarja, da ne veš, kaj bi z njim še počel. Res misliš, da je svet s tvojim življenjem kaj pridobil? Mar ti ni jasno, da si samo en od listov na drevesu sredi gozdov? Bog ti je prizanesel, ko si stopil na njegovo mino, a svet se je v kosce spremenil. Ampak bog je večkrat odsoten. In kadar je odsoten, pustil listek: «Pridem takoj, ali pa pride moj sin Adam!« Okrog nas ničesar več ni! Zaradi tebe! Saj niti opazil nisi! Vse je skočilo hudiču v rit! Zaradi tvojega pohlepa! Če ne bi bil minljiv, vsak trenutek ne bi bil tako neprecenljiv! Tako pa moram vse to pisati o tebi! Ker te ima poln kurac! Razumeš! Naj ponovim? Ne slišim dobro! No, pa ne! Tudi ti boš mrlič, zoprna sluzasta stvar in tudi tebe bodo zagrebli tja kot psa. Amen.

164

V lužah se sonce smeji.
In ta pomlad ima mene in tebe.
In ko ležim med tvojimi črnimi lasmi
predem kot maček v temi.
Danes se ti res nikamor ne mudi.
In jaz v breznu tvoje duše,
iščem tvoje padle svetove.
Tu spodaj so samo vzgibi,
tisti zadnji, brez duše, brez morale:
dihati, žvečiti, vtikati, uiti šibi,
greti se od pohval na soncu.
Vendar sebe in svoj rep
ne bo odvlekel v gore kot pes.
V srce me ne zebe.
Sem brez pasje verige.
Potrebujem tvojo svežo sapo.
In tvoja tišina ni tiha.
Vse je normalno.
Nisem ne lačen življenja in ne sit.
Zmeraj sem malo pijan,
zmeraj vsem na uslugo,
zmeraj mala mravljica v alpski senci.

165

Vstopila je v avtobus z zibajočimi boki. Pravi pomladni cvet v polni svetlobi. Samosvoja, zapeljiva. Nisem je poznal. Nisem vedel o njenem kam in kod. Bila je kot sončnica z zlato krono, z dolgimi plavolasimi lasmi, z rdečimi gorečimi ustnicami. Njene oči so bile potopljene v besede na telefonu. Bila je ozka čez pas. Imela je tigrasto srajco, krilo do češplje, noge za polizat in čevlje, dvignjene visoko pod oblake. Za trenutek sva se spogledala in... Brez besed mi je povedala, da je z njo vse dobro in da se pred njo ne more kar bežati in da išče človeka, ki ve, kaj hoče od življenja. In ko sem izstopil iz avtobusa, sem zagledal na plotu njene duše plakat z napisom: »Poišči me, rabim te!« Odpeljala se je naprej v življenje. Še vedno sem živ, srečen, da sem, na svoj način. In dobro vem, da grem proti niču, da me je strah njegovih požrešnih ust, da me vse bolj odnaša iz tega sveta in da me je dan na dan vse manj v spirali časa.

166

Sladkor tvojih ustnic na sončnih morskih kamnih, pod belimi oblaki, ujeti v lastne kletke, vedno ostane, kadar ne seže v globino, ko molčiš, kot, da te ni ... A že premik tvojih ustnic, sprememba tvojega pogleda, en sam nasmeh in tvoji koraki so dovolj, da srce hitreje bije zaradi tvojih dlani in se pod razpršenim soncem odpre kot roža, ki cveti. Verjamem v srce, prežeto z ljubeznijo, ki ne prosi ničesar, ki poje, od veselja, ki joče, od žalosti, ki objema, kadar ljubi in je srečno, ki drhti, kadar vonja, ki barva življenje ognjeno, kadar je noro zaljubljeno, ki ni prazno in se bo s smrtjo pri Bogu spočilo. Verjamem, da še vedno si, kadar je sonce ali kadar ga ni.

167

Spim s teboj. Kot bi počival brez teže ob cvetočem, dišečem grmu. Na istem zglavju imava vsak svoje sanje. Tvoj poljub odmeva v mojem ušesu. In tvoji kriki me vedno kličejo, tudi, kadar sovražiš, poješ, ali se mučiš z nečim ... 'Cos I fell you. In vedi, kadar boš teptala mojo dušo z nogami, ali izdala mojo dušo, si samo ranjena kača, ki poljublja z jezikom, da ubije vse moje pesmi o tebi ... In potem spet čakam v tišini, da iz globin odprtih ran priteče strup, kot vino na dan in s kozarcem nazdravim spet, dober dan.

168

Čas izprazni vrč življenja. Zapuščam žalostno dolino spominov. Padam z vrtincem časa kot ranjena ptica vse globlje v senco imena na dno v večnost. Rane so kot oči polne prošenj. Samo tebe še poznam, draga moja punčka. Pišeš mi, od tam nekje iz Poljske in me sprašuješ, kako mi je, kako pogrešaš moje dotike v samoti, da se napiješ vseh sladkosti in da lahko spet poletiš tja do višin, kot ptica, da razpreš krila. Veš punči, muči me strah in ljubezen trpeča. Nimam druge izbire, kot da te v tišini ljubim, punčka moja. Ne iščem te in niti pozabiti te ne morem. Vest me peče, ko gledam nebo, ki ga tvoje oči ne vidijo. Oči so nabrekle, polne vročih solz, polnih krikov ... Sem kot studenec v puščavi, ki čaka tvoje žejne ustnice punčka moja.

169

Moje ceste so progaste, kot pižame jetnikov, kot prehodi za pešce.
Ne dovolim, da mi vzamejo hojo po mojih cestah.
Od daleč mi pretijo.
Mislijo, da me ni strtah, ker si upam priti blizu njih, vendar se bojim njihovih zob, ki bi me raztrgali, če bi vedeli, da je moje srce samotno.
Ne dovolim, da mi vzamejo hojo po mojih cestah.
Čudno me gledajo.
Kot, da sem padel iz Marsa.
Kot krivoverca. Kot utopljenca, ki ga je voda slučajno zanesla na njihov breg in jim zdaj s svojimi izbuljenimi očmi in napihnjenim trebuhom draži domišljijo.
Vendar hodim naprej po svojih cestah.
Po svojih progastih cestah.
In se pretvarjaqm, da me ni strah.
Ne dovolim, da mi vzamejo hojo po mojih cestah.
Prah in blato le njihovih cest bi me zadušila.

170

Kako lahko je začeti,
ko si slep pod rožnatimi očali
in govoriti nekomu ljubim te
kot, da je ljubezen igra,
ki se v sekundah lahko začne.
Toda v življenju je tako,
kar se hitro začne
se prehitro lahko žalostno konča
s končano ljubezensko zgodbo
in upanja za prihodnost za dva.
In če se spomniš, ko si ljubil,
kako si umiral za ljubezen,
si pozabil,
da je tvoj pravi jaz,
spregledal prvi zapovedi glas
in ljubezen postala je bolezen
in tvoj pravi žalostni obraz.
Vsaka šola nekaj stane.
In tako se na napakah vsi učimo,
da jutri o njih več ne govorimo.

171

Na pomlad drevesa hodijo po konci.
In ti,
ki se sprehajaš v tišini pred menoj
In se pozibavaš z boki,
kot čoln na odprtem morju,
ne slišiš korakov nekoga za seboj
ki je poln želja tvojih dotikov
da mu na koncu poti,
pokažeš gole misli.

172

Kraj je neznan. Lažji od sanj. Pomlad je tu. Drevesa zelenijo. Travniki rumenijo. Oblaki skačejo kot črede belih ovac. Nebo je kot neizmerno srce, ki se odpira in počasi krvavi. Njeno ime mi je znano in njeno zgodbo poznam. V samoti in v tišini utaplja žalost. Spreminja svetlobo v jok in postaja vlažna senca pomladi. Nikogar ni, da bi se privil k njej. Nikogar ni, da bi se dotaknil njenih rok, njenih prsi, njenih ust, njenih nog, njenega vratu, njenega lica, njenih dolgih las ... Ljubezen je spremenila v pekel. Zdaj vse je ona le val spanja. Ona spi in spi! Zaklenila je srce, ugasnila luči, zaprla vsa vrata in okna ... In v njenem srcu je tako, kot, da nikogar ni doma ... Ampak draga moja, tako res ne gre naprej! Zgrudila si se kot ptič, ki ne zna več leteti in ne hrepeni po ljubezni! Tudi ti si roža, ki na pomlad lahko cveti in se odpira, je vdana ljubezni, je vesela in zna odpuščati. Saj ljubezen ni samo bolezen, draga moja! Si utrujena od trpljenja? So utrujene tvoje roke, tvoja glava? Si že pozabila, kaj je svoboda brez gospodarja? Vem, da odhajajo tvoje noge s koraki prahu in blata, da odhaja tvoje telo po kapljicah, da odhaja tvoj utrujeni obraz , tvoje roke, tvoj utrujeni glas, tvoj pogled, ki me je gledal in gledal nekoč. In vem, da odhaja tvoj dih s tvojim dihom in da odhajaš ti iz mojega spomina, za vedno...

173

Tvoje ime pada tiho v pozabo in s seboj vzame tudi tvojo mladost.
Tvoja duša je brez telesa.
Imaš besede v grlu in jih ne daš iz ust.
Branijo se s krvavimi bolečinami.
Če bi jih pustil iz ust, bi rezale kot nož, zato jih moraš ločiti od jezika in jih skriti v votlino, ali pa jih zakopati v zemljo, da besedam ne ostanejo peruti kakor duši. Saj želiš, da postanejo besede močna semena, da ne pustijo en sam zlog pepela.
Te besede morajo biti skrite pred njo, da jih ne najde, da jih ne sliši, ker bi jo lahko spomnile, kako je njena duša prazna.
Kaj sploh ji pomagajo oči v rokah, ko pa je ona slepa in tako izgubljena od rojstva, da ji niti besede ne pomagajo več?
In če bi slišala te besede:« Draga moja, nočem te ljubiti do konca življenja, zato ne bo več tako, kot je bilo, ko sem te ljubil z zaprtimi očmi in upal, da ne boš več vstala in odšla...«

174

Počasi grem k hudiču. Nisem več hrepeneči osel, poln poželenja, ki čaka ženstveno žensko, da ga da iz kože in mu pokaže deveta nebesa, polna nežnosti in radosti. Zakaj bi hodil po vroč kostanj v ohlajeno žerjavico zaradi ženske zunanje lepote, da se mi preda kot kos mesa? Nekoč sem ljubil. S časoma bilo je vse manj besed. Poljube sem zakopal. Ko bi ona vedela takrat, kako sem jo ljubil, bi se skrila, ne bi se zajebavala s strastjo. Vendar ona jo je zdrobila mojo strast v prah! Moje razdalje postajajo danes vse bolj oddaljene. Moje roke vse manj segajo v druge roke. Čez glavo imam ženskim muz in pisanja o njih. Nočem biti več slikar, ki riši ženske akte in upogiba kolena v pesmih, čeprav sem ptič, ki je brez petja nič. Danes sem opazoval osamljeno drevo, daleč stran od oči, na zemlji, ki je kot prah in žejna čaka na črne oblake. In sem razmišljal...Pa saj to sem jaz, ki še vedno kljubuje času. Sam sem si ustvaril vesolje. Pozabil sem na tiste brez glasu, ki so me izpisali iz svojih misli. Bog pomagaj ubogim v srcu ! Ustvaril sem si sam lastno vero. Nimam več čas, da bi postal nekomu prijatelj. Nekoč mi je nekdo ranil usta, moje srce na križ prebil, da sem življenje iz temne reke pil. Vse sem že videl. Poročni prstan, zaljubljeno srce, otroke, ki kličejo očeta ... Ljubezen je bila z menoj, potem pa je skozi odprta vrata odšla. Pristal sem med mrtvimi. Končno, zakaj bi bil spet mrtev pred smrtjo?

175

Čas se mi izteka. Moja jesen postaja siva na glavi. Za mojim hrbtom govorijo, da sem ženskar. Slaba šala! Bolj grenko sem se smejal v nočeh, ki sem jih prebil sam. Res pa je, da ne puščam več oči na trnih vrtnic. Pred časom se je poslovilo iz tega sveta nekaj mojih znancev in prijateljev. Takih pravih ... Mir njihovim dušam! Zjutraj sem se spet zbudil. Gospod, kako sem vesel! Na starost vse bolj spoznavam, kako sem drugačen od mnogih in to me veseli. Nisem tujec, ki je padel od nekod. Sem eden iz vaše sredine. Kako malo je ljudi, ki vedo, kaj je z menoj. Samo mlade zmešane lepotice bi rade za denar preverjale v moji sobi svojo domišljijo. In ko pišem, brez truda lahko z glasom trpljenja pokličem solze iz drugih oči in jih lovim v mrežo, da jih lahko pripravim sveže za druga ušesa. Nekoč sem ljubil in upal, da ima ona zlato srce. Bila je moja žena mojih srednjih let. A njen duh je bil pravo sranje. Povem po resnici! Ko sem spoznal vse ženske v njej, ki jih je ustvarila po svoji podobi, sem spoznal, da se med nama ne bo nikoli izšlo. Bila je tako daleč stran, pa nisem hotel biti več ves čas sam z zlatim prstanom na roki... Z resnico je tako, tudi ona umre, kot se rodi. In kam me je pripeljala resnica? Skupaj sva umrla z ljubeznijo. Pred tem pa je bila strastna in slepa.

176

Zjutraj sem čakal, da pride ona in poslušal na radiju Alter: «World is towel, imbued with blood and sweat... Day be warm and breezy light and easy etc...«
Veš punčka, ti kar potrkaj na vrata mojega srca in vprašaj, če sem doma. Upam, da tvoja lupina ni samo prazna vsebina. Malo moraš počakati, da zajameš sapo, da mi greš lahko skozi lase, da se boš lahko predala ugodju sline in pijanim poljubom na usta in potem vse povsod... Saj veš, ljubezen je kot prosti pad. Najprej boš padla ti kot Eva. In potem bom padel še jaz kot Adam v raju. Podirala bova vse zidove. In prosim te, ne kriči preveč na glas! Veš, v mojem življenju je prostor samo za resne stvari. Če se misliš samo igrati, prosim raje pojdi in nehaj me sramovati! Ljubezen moraš vračati in jo objemati, kot bi objemala nočno nebo, posuto z zvezdami. Nočem biti tvoj bedak, ki ga odsloviš, kadar želiš! In veš, noč ni beton, ki ga bom razbijal samo jaz na proste atome in gledal tebe vso golo in leseno. Ob tebi ostanem, dokler drug te ne poroči. Če te bo kdaj bolelo, stopi na moj spomin. Končno nič mi ne boš storila. Vedno si vse storim sam. In tudi tvoja lepota ima svoj konec. Spet bom moral goljufati in govoriti, da si moj angel, moje srce, moja duša, da bom lahko tisto dobil in da boš ti mislila, kako je to sijajno, ko vidiš stvari, ki jih pokaže samo goljuf. Saj veš, resnica plava s tokom. Pride in spet gre.

177

Punčka, praviš, da resnična leta niso zapisana v potnih listih, da so zapisana v glavah in srcih ljudi. Veš, tudi jaz menim, da je tako. Briga me, kaj ljudje govorijo! Želim med mladimi joški umreti. In ti to dobro veš, da v tvojo češpljo sem zadet in komaj čakam, da tvoje ustnice ljubijo in ljubijo... Ko se ti bom približal kot pes z jezikom in se dotaknil tvoje muce na venerinem griču s semeni skozi odprta vrata, bom vstopil v renesančni tempelj, ki diši po vrtnicah na oltarju tvojih orgazmov. In ko boš začutila polno sapo moje strasti v krilih zaljubljenosti, vem, da se boš odprta kot roža in pozabila na preteklost na račun sedanjosti. Kot pravi Louise Hay živimo tukaj in sedaj, ni več važno, kaj je bilo...In niso vsi ljudje jasnovidni, da bi vedeli, kaj jutri bo. In ko boš vsa mokra stala pod slapom moških semen, boš vsa blažena, hvaležna užitkov od vzdihovanja številnih jazov. In vem, da boš zaspala zadovoljna kot ubita v snu polno sanj.

178

Ko trenutki ukradejo čas iz pajkove mreže, ko razum stopi iz sence pred težka vrata molka in postane pogum, takrat sva kot pojoča ptiča vsa svobodna, prebujena v pomlad, z vonjem narave, lačna ljubezni, z nasmejanimi sanjami, vsa objeta z dotiki, razpeta s krili do strehe neba in v zrcalo modrega morja, polnega solza sreče, plujeva na ladji angelov in boga.
Kako je lepo, ko pomlad vsa cveti in roke objemajo boke, veter najde pot v črne kodre, sonce obsije modre misli, ko trenutki spet ukradejo čas, da sva lahko sama ti in jaz, kot nekoč, ko bila sva mlada, ujeta v neki drugi čas. Čas hrepenenja, iskanja in upanja ...

179
Sonce te pokliče od zadaj naprej. Sije ti v oči in te slepi. Kot utripajoči metulj na prsih dolgočasnega dneva
hodiš po mestu. Vse naokrog zaljubljenci. Vse se spreminja v roke, ki se božajo. Čeprav ženski parfum po ulicah diši, nikamor se ti ne mudi, kot, da je tvojim besedam potekel čas. Se še spominjaš, s katero pravljico si opral besede, da so dišale po resnici in so vzbujale pozornost, da te je nekdo poslušal? Ponoči se zbujaš, ves preznojen, oblepljen z bankovci. Tema se ti približa. Greš do zidu do stikala. Vklopiš luč. Zagledaš prazno sobo. Nikjer nikogar ni. Sam si. Tvoja posteljnina je poslikana z denarjem in delnicami. Vzglavnik je poslikan s stolpom iz Pise. Pomisliš, da bi se stisnil in zaprl v škatlo. Ugasneš luč, ležeš in spiš naprej. Ne moreš spati zaradi stresa, položnic, denarja... Najraje bi šel po ulici v pižami in prisluškoval, kako se bloki pogovarjajo s hišami. Gledaš na digitalno uro, poslušaš radio na slušalke in upaš, da zaspiš...Zadnje čase ti gre vse na živce...Poročila, služba, sodelavci, poštar, nakupi... Zjutraj sonce udari skozi šipe oken v tvoje oči. Vstaneš. Pogledaš čez balkon. Nikogar nikjer. Pred blokom avtomobili čakajo. Skuhaš kavo. Sam sediš za mizo. Pogledaš v skodelico. Kava te že dolgo pije...Danes imaš prost dan. Težko je biti. Težko se je spraševati vsak dan.

180

Odšla je ljubezen.
Odšlo je poletje.
Resnica briše pijane laži.
Srce pozablja stare poti.
Besede iz spomina padajo v smeti.
Solzne oči čas počasi posuši.
Nikogar več ni.
Prazen je dan.
Čas se ne vrača.
Vse je zaman.
Sam si za mizo in stola za dva.
Prazne so sobe, prostor za tri.
Samota postaja moč bližin.
Tišina škrta v molku.
Jutri je nov dan.

181

Prazna je soba. In so solze in je smeh.
Kot sence, ki se sprehajajo po obrazu spomina
in zastrupljajo sladke misli.
Nikoli se ne boš očistil mojega telesa.
Tako si želel.
Moj vonj, moj okus,
da te vznemirja,
ko si vstopil vame.
Če še vedno misliš,
da najina reka ni preveč deroča,
zajeziva v dušah to deročo reko
In zapolniva praznino, ki je nastala.
Spomin se lahko opere tudi s tekočo vodo.
Ne zatiskaj si oči!
Pridi bliže z najlepšim, kar imaš.
Do lepih rož,
se vedno pride preko trnov.
Smisel življenja ni v življenju,
ampak živeti v življenju,
ki se ti ponuja.

182

Tvoje padle ljubezni lajajo.
Toda tvoje gole besede,
niso tvoji psi na tvojem razvezanem jeziku!
Morda igraš rusko ruleto
in so besede metki v revolverju,
v igri na srečo z življenjem?
Res ni nikogar,
da ustavi tvoje grmenje besed,
ki izpuščajo zadnje atome kisika?
Še bog si vzame sedmi dan za počitek!
Morda je preveč tišine v tebi,
ki te pritiska ob tla
in ti potrebuješ vse te besede,
da tuliš kot volk samotar v luno,
da razbijaš praznino prozornih ljudi,
z črnimi kodami na kožah?

183

Je že tako, da je mlada ženska denar, ki ga nikoli ni dovolj, ki ga nikoli ni preveč. In da je stara ženska, rok, ki je potekel in da je seks z njo samo še spomin z demenco. In potem se vprašaš, so velike pisarne danes varna prIbežališča za osamljene deloholike, ker so bile njihove poroke sklenjene samo iz navade ali spoštovanja do denarja in je bila ljubezen le prežvečena beseda na ustih trenutkov strasti? O tem samo vi najbolje veste, saj skozi življenja vlačite s seboj človeka z imenom partner in otroka, če ga je bog dal. In ko vere v ljudi več ni, ko živiš za prazen nič, potem veš, da lahko umreš za nekaj, kar je vredno življenja samega!

184

Včasih si želim norih misli! Kako se mi danes objema in bi občutil tvoje ustnice.
Kako bi danes s teboj zaplaval v nebo v bližino kometov in med zvezde. Vem, da vsako prijateljstvo ni pravo in da vsaka ljubezen ni prava. Jaz sem tu in ti si tam... Pobral sem tvojo sliko brez življenja in jo stisnil k srcu. Moja kri je grela sliko in potem si zaspala utrujeno kot otrok... Zjutraj je sonce vstalo in tvojo sliko sem imel v rokah in šepnil: «Dobro jutro, ljubezen moja! In zdaj boš lahko odšla v dan z mojimi mislimi še lepša pred menoj.« Veš, iskal te bom še naprej,
V starcu, z gubami na obrazi, ki ljubi dolge korake, z rokami polnih želja in nežnosti In, ki ostaja v neki davni uri, na oknu brez zaves. Morda bi moral iskati drugje? Veš, počutim se tako praznega, kot še nikoli do zdaj. Vsi ti umazani zidovi, rjaveče mreže, ograje, vsi ti neznani ljudje okoli mene...Toliko praznih ljudi... Vse te sence ležijo na meni in me tiščijo In me dušijo, kako me dušijo...
Ni več življenja v mrtvih spominih! Poslušam besede, ki jih je že davno odnesel veter in iščem pozabljene steze, izgubljene stopinje, ki so že davno utonile v novem dežju. Vse je zaman – ni več strasti, ki bi napolnila praznino v meni. Zdaj niti sanj ni več. Zdaj sem sam! A tudi ti nekje daleč si kot v meglenem prividu.

185

Utrujen sem od besed, od molitev in klanjanja. Nisem našel boga. Našel pa sem tebe, ljubezen moja. Na slepem zmenku. Zaljubil sem se vate in te ljubil, takšno, kot si ti, brez vprašanj. Postala sva eno kot dva različna svetova. Ljubil sem te, razumel sem te. Rad sem te poslušal. Bila si čedna, z zelenimi očmi nagajiva in poredna. Z leti postala si drugačna. Takšna je resnica. Toda resnica ni nujno prijetna. Laž zna biti ugodnejša! A kaj, ko tam, ljubezen ne more biti. In s časom si ti postala vse bolj resna od preveč skrbi in odgovornosti. Vse to je zaveza, ko je pod streho zakonska zveza. Ljubiti nekoga je obljuba. Vedno si bila moj ti. In bila sva jaz in ti in ljubezen vmes. Polna čustev, ki sva jih doživljala, izkušala, okušala in izražala. Vedno sva upala, da je ljubezen večna. Lahko bi bila, če bi več vadila vaje o disciplini, koncentraciji in potrpljenju. Tako pa ni nič! Vržeš puško v koruzo, ker te
je strah, ker je ljubezen težka in naporna na dolgi, mukotrpni poti. In s krizo je konec pričakovanj o princu na belem konju in o ljubeči ženski. Nastane prepad. In zgodba o prepadu se prej ali slej rada ponovi v novih zgodbah, ko ona zamenja njega in on zamenja njo. A vsaka zgodba se najbolje prekrije z resnico. Saj te nihče ne bo verjel. Resnico in prevaro ni treba dokazovati! Ker ljubezen je odnos, v katerem se prepoznamo v zrcalih in si vidimo v srce, kot vidimo na dno čiste reke in ki nima pogojev, da teče v svetu laži in sprenevedanja. Skozi umazana okna ne posije nobena luč! In nagon, kot primarna potreba, da gresta moški in ženska v posteljo, kot bi sedla za mizo za kosilo, je vprašljiva z izgovorom, da to velja samo za vzvišene duše. Tako se pač to ne počne! Naša telesa so naši domovi in ne astralni svetovi! Telo in duša sta eno! In dvojnost v spolni združitvi izgine v enosti in resnica je ljubezen in resnica je svoboda.

186

Utrinki dneva. Poletni rožnati vrtovi. Vrtnice z odprtimi očmi se ti smejijo v obraz. Številne barve mešajo tvoje srce. So kot mavrica. Rdeča, bela, vijoličasta, modra...Kako lepo! In ti sam med vsemi temi dišečimi rožami. Vonjave kar tekmujejo med seboj. Samo ti si ta, ki izbere, kateri vonj je tvoj. A tvoje oči vidijo skozi špranje oken kapljice kri na trnih vrtnic. Se spomniš, kdaj nazadnje si se opraskal? Davno je že tega. In vse se je končalo ob kavi za dva! In potem, nič več besed. Kako hitro tujec postaneš nekomu! Kaj razbijal bi si glavo! Saj te je rodila sončna mama in sonca je veliko v tvojem srcu...

187

Čeprav so tvoji dnevi tvoje jeseni življenja otožni, mračni, mrtvaško tihi in sam jezdiš skozi sence med mrzlimi zidovi s potrto dušo, ker te nihče več ne opazi in te zaradi tega stiska pri srcu, še vedno razmišljaš, da vsak od nas želi biti srečen in pozabiti vse slabo. Nekdo potrebuje, da se lahko dotakne ramena nekoga tišino in svetlobo. Drugače povedano, vse se zgodi, ko besede nimajo časa za vlak misli, če želiš tiho pogledati v neskončnost najljubšega očesa ... Vsak od nas resnično želi čutiti nežnost. Moški potrebuje dotike, da čuti, kot bi ga pobožala prva spomladanska roža, ki je vsa objeta s toplimi sončnimi žarki ... In ko je to naklonjenost nekdo prejel od nekoga, želi vso to radost deliti z objemi, da bi občutili toplino bližnjega! Vsak od nas želi ljubiti in biti ljubljen! In tudi tisti, ki pravijo, da nikoli ne bodo mogli najti prave ljubezni, verjamejo, da se bo to zgodilo nekega dne. Človek z dobro empatijo občuti v drugem človeku, ali je ta človek zanj primeren ali ne. Nihče ne želi strtega srca, ker ta zna, še kako boleti! Tudi kipar, še preden naredi kip iz marmorja, kip zagleda že v marmorju. Vsi brez izjem potrebujemo ljubezen - ta pravi občutek, ki nas veseli! Vsak išče takšne občutke in človeka, s katerim bi jih lahko občutil in delil.

188

Dokler letim, lahko tudi padam. In kadar padam, sem kot gluha, slepa senca z razbito glavo na napačnem kamnu in razmišljam, da nisem več mulc!
Pred mnogimi leti sem živel z njo ... Živela sva življenja drugih in svojega v prostem času. Bolj razmetana drugje kot zložena doma. Torej brez harmonije, kjer se ljubezen lahko z milom umije, ker ni rdeča in kjer sonce ne greje, kar je odsotno. In ko srce postane hladen kamen, vzameš culo in greš daleč stran. K drugi češplji ljubeči, ki ji nožnica v naročju mednožja diši v grmičju po svežih jagodah, ko se ji približaš z jezikom tako, da se stegne v krču stegen in spet razpne kot rdeča vrtnica in zna narediti z nohti strastne krvave praske po tvojem golem telesu in ti iztisne zadnje atome strasti kot pasto za zobe. In potem si res srečen, dokler se ne prenaješ njene sape in te ne ubije njen gnili zadah, da se tvoja slina posuši od žeje ...

189

Dan polzi s prstnimi odtisi po nočnih ulicah pod blazino dneva.
Življenje se ne ustavi samo od sebe.
Zaman govorim o tebi potem, ko sem ti dovolil oditi, ker si drugačna, samosvoja in ti je zvestoba španska vas.
Študentski domovi, kjer se slačiš za druge, kjer podarjaš dotike golih stegen, delajo tudi izven delovnega časa pozno v noč.
V vsaki sobi orgije, poceni pijača, droga za posiljevanje, biljard z moškimi jajci.
Bele rjuhe na posteljah so polne vonja po spermi.
Ni lahko razumeti bodočih intelektualcev!
Prihodnost puščaš na slepem tiru.
Do kod bom šel z besedami, da v moji duši še ostaja mir, harmonija?
Naj ne ostane nič?
Ne! Odgrnil bom zavese, naredil kaj, česar nisem še nikoli videl.
Tvoje fotografije so samo ostanki preteklega.
Čeprav te pogrešam, se kljub temu ne bom vrnil!
Morda tudi ti razmišljaš, da je vztrajati z nekom za vsako ceno, čeprav te je strah pred koncem, neumnost podpisana pod ponarejeno ljubezen?
Vsaka beseda na mojih ustnicah najde pot.
In če je ljubezni premalo, čeprav me oblaki pozdravjajo in se mi nebesa priklanjajo, ostaja moja ljubezen vedno krhka, molčeča.
Danes te ne pričakujem. Morda nekoč, čez 1000 let, ko bo drugačen ta naš svet s kesanjem v ustih?
Doma sedim, berem in pišem in se sprašujem, kam so šla vsa moja leta.

190

Njene čarobne oči skrivajo vse odgovore.
Z lepim videzom črna vdova vedno vse lahko dobi,
kar si zaželi
in vedno te obere do kosti.
Ljubezen je lahko tako blizu
ali tako neskončno daleč.
Ko je tvoje hrepenenje končno ujeto na njenih ustnicah,
poljubi drsijo na mavričnih krilih,
kamor si najbolj želijo
in vsak poljub riše sled
in vsaka sled prebarva kos mavričnega neba.
In ko si oblečen v modre valove,
se peniš s poljubi neskončno čez obzorje časa,
hodiš po poteh raztresenih sanj,
poželenje seže v dušo, v srce.
Roka išče roko,
prsti drsijo kot kaplje po telesu
in barve smehljajev pod plaščem noči,
puščajo za seboj korake
in te nežno božajo v zlatem jutru.

191

Kam so šla vsa leta, draga moja, da jih moraš danes, s tresočimi rokami, polna obupa pozabiti z belim robčkom v rokah? Kam so izginili nasmejani ljudje, ki jih danes vidiš samo še v reklamah za zobe? Svet je postal raznolik in ni vedno preprost! Življenje je polno slabih izbir! Nekoč si tudi ti sanjala o veliki ljubezni, o princu na belem konju, ki te bo popeljal za roko v svoj grad in s katerim boš srečna do smrti. Od sreče si bila nekoč tako pijana, da si pozabila ime svojega ljubčka, ker si mu zaupala, ko je trgal jadra iz tvojega telesa v banji, polni vode in si mislila, da si mu navdih, bolezen in obsesija. A vse, kar si dobila je fuk v izposojenem avtu in herpes od poljubljanja. Očitno je ljubezen res privilegij revnih in pestunja ženskih src. Še dobro, da imaš angela varuha, ki ga lahko vedno prižgeš z daljincem, da se mu zjokaš na rami. Vedno te lahko pomiri, napolni s svetlimi barvami, zaščiti pred udarci strel in je vreden vsega tvojega zaupanja. Veš, ampak takšnih kot si ti je danes res preveč! In ta revež, tvoj angel varuh ima vsega dovolj!

192

Vroč je dan, draga moja. Iščem mir, daleč stran od betona. Grem mimo mrtvih dreves. Sam sem. Včasih se počutim tako samega, ko stojim in gledam naravnost v otožne oči ljudi v mestu. Samo veter je bolj sam ta čas, kot sem jaz. In včasih si želim, da me kdo poljubi, da ga lahko pogledam v oči. Vročina me uspava pod drevesom za staro mizo. Voda me hladi. Črke mi padajo kar same na papir. Iz cigarete se dim kadi. Vsa ta leta s teboj preživeta, draga moja, so kot muzej mrtvih strasti. Saj veš, z leti postanejo navade utrujene ... Nekoč pa sva bila pijana od mladosti, vsa razvneta od strasti. Draga moja, moja starost, je zrela mladost, ki ne mine. Morda je mojim očem res ime dolgčas, ampak ta pesem je moj zadnji poskus, da te pokličem nazaj. Čakam te na starem mestu. Napisal bom vse, kar hočeš slišati. Vem, da danes nihče noče kupiti mojega postaranega obraza. Še posebno mlade navihanke, ki pravijo, da ljubezen ne pozna let. Vajen sem samote, ki ne boli. Pohlepni hudič v ognju z dolgim jezikom nikoli, ne da duši miru. Še vedno sem na ulicah človek, ki je deležen pozornosti. Čeprav slabo vidim, dobro slišim. In slišim: «Poglej, to je ta slepec, ki piše pesmi ...« Draga moja, o zvestobi ti naj kaj napišem? Zame je zvestoba esenca, ki jo prodajajo na nekem drugem planetu … Tam še nisi bila. Morda draga moja, so danes najine oče res predaleč? Toda meni je laže kot včeraj, a koga sploh to še zanima? Brazgotine so polne vrtnic. Nostalgije nihče ne potrebuje. Spomnim se tvojih črnih las, ki padajo ob tvoj obraz. In tvoje rdeča kričeče šminke, s katero si rada prekrila hlad na ustnicah. In spomnim se balkona, na katerem si sušila hlačke, modrček, rožnato brisačo in glasbo, ki je odmeva iz vinilnih plošč. Veš, vsaka solza je kaplja spomina. Nekoč sem upal, ko si zlezla v posteljo, da bodo besede pomagale. A kaj, ko je bilo tvoje telo kot marmor na pokopališču. Zavedal sem se, da je najino skupno življenje počasna smrt. Ne vem, morda ti danes nekdo obljublja potovanja, opojno ljubezen, draga moja … Pa mu verjameš, ko zvečer zvoni pred tvojimi vrati, da stopi naprej na večerjo, ki si mu jo pripravila, čeprav ga sploh ne poznaš in celo pomisliš, da je eden od serijskih morilcev, čigar žrtve so osamljena dekleta in da ima edini namen ostati dolgo na večerji, da prespi v tvoji postelji s teboj in te odnesel v nebo in te pokrije z zvezdami?

193

Imaš tudi ti občutek, da je bog postal ženska? Ženska še naprej izbira za očeta svojih otrok zmagovalca. In da prideš do njene pozornosti, ni kar tako! Veliko časa porabiš, da osvojiš žensko srce. Z njo igraš poker. In ker je preveč obsedena z norostjo in egotripom, te dolgo časa sploh ne opazi pod lučmi. In ko si za vedno njen, si utrujen od sanj, pijan od sladkih besed, ker je preveč hlastanja po sreči, po ambicijah ... Svet je postal dirkalni konj. In tudi ženska želi konja, ki je varen, močan, ubogljiv, poslušen … In ko ti tvoj »da« na matičnem uradu na roko natakne zlat prstan in ko postaviš nad zakonsko posteljo poročno fotografijo, se življenje v dvoje šele začne. Kot dan z jutrom poln pričakovanj. Stari ljudje radi pripovedujejo, da je potrpežljivost zlato. Ampak zlata, nihče ne potrebuje vsak dan. In tudi na človeka z otroštvom brez težav, se ne moreš kar tako zanesti. Samo izbrani ob rojstvu dobijo ključe, ki odklepajo prave ključavnice. Tudi v službah je treba staviti na zmagovalce. Novi časi. Vonj devic ne vznemirja več belih srajc. Nova religija je postala zabava. In ne mine dan brez škandalov. Časopisi so polni rumenih novic. Bereš naslove: «Ta in ta ima novo ljubico iz službe. Priložnost je spet rodila tatu ... » In ko se doma ne moreš več pogovoriti, ker se je zaupanje izdalo, greš na pokopališče in se pogovarjaš z mrtvimi. Mrtvi ti ne morejo škodovati. Vedno ponavljajo iste stvari. Pravijo ljudje, če hočeš razumeti življenje, moraš smrti pogledati v oči. Upanje vedno umre zadnje. Vendar, ko pogrevaš staro ljubezen, moraš vedno paziti na strupe, ki so se nabrali v vseh teh letih v duši in srcu. Le čas bo pokazal pravi obraz.

194

Počutim se kot star bojler,
poln vodnega kamna.
V mojih očeh solz že davno več ni.
Telo je polno holesterola,
obešenega na stene žil.
V črevesju mrgoli polipov.
In vročine nad 30,
me še kako ubija.
Vse preveč stvari iz mojih rok spolzi.
Kot, da je starost ena sama depresija.
Moje napake starost rada zabriše,
da se izgovor vedno lahko podpiše.
Draga moja, samo ti,
čeprav rosno mlada več nisi
in si polna svojih skrbi,
mi pomagaš, da pozabljam na stare kosti,
ker golota jih pogreje,
ko ležim kot Brecht z glavo med tvojimi joški
in gledam tvojo češpljo,
ki jo ves čas srbi,
kot bi imela sramne uši.
Polna si novih besed,
ob, katerih vedno rad zaspim.
A še, preden zaspim, poslušam soseda,
ki ne more spati zaradi tvojih kričečih decibelov
in govori v telefon nekomu tam na policiji.
Veš draga, samo bog je moj sodnik!

195

Samo prazen dim si,
sled senc ničev tega svet,
polnega silikonskih joškov,
plastičnih kurcev,
lažnega smeha,
ljubezenskega kiča,
sladkih besed hudiča.
Pri teh letih si že vsega sit.
Ljubezni v glavi ne norijo več.
Si za življenje brez spopadov in prepadov.
Za zajtrk mleko, kruh z marmelado.
In vsak dan sprehod,
da dočakaš še kakšno dekado
in, da je dovolj moči,
da primeš za joške še kakšno mlado.

196

Kaj pomagajo prehojene poti,
še tako zaljubljenih ljudi,
če nezdružljiva nasprotja uničijo vse
in ob koncu človek po svoje gre
da je spet lahko takšen,
kot v resnici je?
In zakaj bi moral nekdo,
jokati, obžalovati, biti jezen,
ko se zbudi in vidi po pijanih nočeh,
da se je drugi samo s prstanom razkazoval
in se z ljubeznijo samo igral,
da ljubezen postala je bolezen,
samo prevara, mrtva zgodba?
Vse te mile ljubezni, ta lepa dekleta,
Vsa ta leta,
Ki jih nikoli več ne bo nazaj,
je treba dati v oklepaj
in pozabiti,
ker samo življenje šteje,
kar živo izvira, divje podira,
jezove polni in se nazaj ne ozira,
ker tukaj si samo zato, da si.

197

Umiraš. Ne boš dolgo.
Z eno nogo si že v grobu.
Vse bolj si nič
in čakaš na robu,
da padeš med divje valove,
začutiš še poslednjič hladne robove,
in pozabiš na sončne zatone.
Imel si čas vse življenje.
Bil je drugačen.
Čas, ki je bil lačen
in ko bo kmalu minil,
se boš za vedno skril.
Čas in ti,
bosta pojedla drug drugega.
Nobeden ne bo preživel.
In tudi ti boš moral tja čez,
kjer te več ne bo.
Nimaš izbire!
Ta nič,
ta zadnja postaja, ki prihaja,
je večna tema
in potem bo še vedno tako,
kot da te sploh nikoli ni bilo.
Pa kaj bi še o tem govoril!
Zakaj bi se še razburjal,
če sinovi streljajo s praznimi kroglami,
da so tarče prazne brez zadetkov?

198

Čas pljuska čez oči.
Dih je vse,
kar ti je še ostalo,
ko zapreš oči,
da si sam s svojimi zvezdami
na osamljenem planetu,
daleč od oblakov,
brez ciljev in brez želja.
Naj mi nekdo pove,
kako preženeš misli o smrti?
Morda ti,
ki govoriš, da so tvoji dnevi sivi
in da so tvoje stvari tako polne skrbi,
da te dolgčas vsakdan mori?
Nimaš časa. Vem!
Imaš s pepelom zasuto srce.
Naj bo, kar že je.
Kljub temu te nikoli ne bom nehal ljubiti,
čeprav ne ponujaš mi več svojih ust, poljubov
čeprav je splahnela tvoja strast,
čeprav nisi več zapeljiva, spogledljiva, polna zvijač
in je čas spremenil tvoja prsi, tvoja stegna.
Morda ti bog?
Samo poglej praznino okrog. Nič!
Smrt! Ker stopil sem na tvojo mino!

199

Živim. Življenje je vse, kar ni tema.
Nisem več ogenj. Tlim nekje ob obali morja.
Požiram z očmi malce otopelo mlado žensko.
Njeni joški vabijo v objem tihih ur.
Z vnetljivo sapo ji prižigam besede v razgaljenem hrbtu.
Kot ptič odpiram kljun in zapiram oči, da bi v spomin odtisnil gib dneva.
Moj pogled se ustavi ob njenih bokih ...
Opazi me. Pogleda me v obraz ...
»Prevrni me z vročimi ustnicami na hrbet v hotelski sobi, potrgaj mi cunje iz telesa, daj mi narazen noge in me pogoltni skupaj z mojimi mukami, še preden mi odteče vonj iz razkoraka po invaziji …«
je dejala in se nasmejala.

200

Na začetku je bila Beseda.
In Beseda je bila pri Bogu.
In Beseda je bila Bog.
Vsakič, ko odpreš usta
je lahko beseda suženj,
gospodar ali grobar
in kot ptica zleti
iz gnezda na krilih misli,
ujetih z duhom trenutka,
da voha, da tipa in čuti,
vse kar vidi in vse,
kar ne vidi.
Je lahko počesana,
lepo oblečena, vsa modra
in diši po prijaznosti.
Je lahko divja,
kot pes, ki se hoče iztrgati iz verige,
vsa rdeča kot jezik hudiča, polna zla.
Beseda je v imenu,
pod sliko identitete.
In če je prava,
drhti kot roža srca
v imenu rože.

201

Star si. Vse bolj si sam na svoji gorski poti in daleč stran od doline mladosti. Vse manj je ljudi, ki te še razumejo. Minljivost je neizbežna in na gori bo smrt dokončna. Če hočeš razumeti nekoga, pojdi z njim na goro. Vsaka njegova kaplja znoja na čelu je ključ do njegovega srca. Smrt je skrita za vsakim rojstvom, pravijo. In če ne maraš iluzij, glej s srcem in razumom resnico. Tudi če 1000 krat ponoviš laži, da postanejo resnica, se s to resnico ne da spremeniti sveta. Samo vozel si mrtvo – žive mreže in v tvojih otrocih, če jih imaš, je samo pol tvojega in v otrocih tvojih otrok komaj četrtina. In v pra – pra - vnukih se raztopiš, kot v vodi sol. Morda zato nekdo ne mara smrti, da ne rojeva novih obsojenih na smrt, da se ne bodo spraševali, odkod, kam, zakaj?

202

Blazna vročina.
Gledaš vročo žensko v očeh poletja.
Marsikatero oko jo rado vidi.
Vsak ribič si jo v mreži želi.
Imena ji nihče ne pozna.
Vsak njen pozdrav je slovo.
Brez telefonske številke,
brez elektronskega naslova.
Vedno je z njo samo tako …
Njeno srce je prazno,
brez prostora za dva.
Malo je ljudi, ki jo pozna.
Nihče je ne drži za vrat
In nihče ji ne odpira vrat.
In kaj boš ribič ti z ribico lepo,
če njena duša je prazna, dolgočasna
in še sama ne ve,
da vse, kar je,
je premalo, da vroče je lahko srce?
Ona niti ne ve,
da v življenju so še druge stvari:
šteje vsak gib,
šteje vsak pogled,
šteje vsaka misel.
Šteje Inteligenca, smisel za humor,
Šteje Iskrenost, zvestoba,
šteje razumevanje.
Šteje vse,
kar ima smisel,
da si srečen.

203

Sinje gore nad zeleno dolino gole ležijo na tvoji dlani.
Venci megle objemajo vrhove.
Poletje je vse bližje jeseni.
Tvoj znoj teče v potokih.
Izgubljaš se v zelenem gozdu.
Dotikaš se debel ranjenih smrek, macesnov.
Rane so polne solz smole.
Brez sončnih očal lahko oslepiš.
Če ti spodrsne in padeš z divjo jezo, ostaneš brez dotikov, brez sline, brez poljubov.
Na grebenu tvoj pogled pada čez slap v prepad v hladno kristalno čisto vodo.
Misel je tako mračna, da ustavi čas za trenutek. In pomisliš ...
V gorah lahko visiš kot orel nad prepadi.
Lahko si kača, skrita v travi, ki čaka s kačjim pogledom.
Lahko se razjeziš kot nevihta z gromom in strelami.
Lahko se smejiš kot sonce. Lahko šteješ zvezde vso noč ...
Ko imaš vsega dovolj, se kot veter pospraviš po poteh v dolino.
Padeš v posteljo.
Iz tvojih sanj rastejo gorske rože.
Tvoje jutro diši po rožah.
Težko je ljubiti samo eno rožo v laseh.

204

Njihove riti so polne liberalnega pohlepa.
Polne spolnega razvrata na oltarju Satana.
Orgije so obredi črnih maš.
Njihove riti so počene kanalizacijske cevi, iz katerih odtekajo fekalije v vse vode, zemlje tega sveta ... Oni so svobodna volja z vonjem po smradu.
Briga jih, kaj bodo jedli in pili njihovi vnuki. Za njih je samo tukaj, ne jutri!
Oni so avtorji teorije kaosa. Bog vojne je njihov zaščitnik.
Hočejo spreminjati genski zapis človeka. Hočejo uravnavati število rojstev na tem svetu. Oni so ljudje, ki berejo v Svetem pismu stavke na glavo obrnjene, da še črke popadajo iz knjige na tla in postaje sence. Njihov bog je Satan globalist. Bog zlobe! Bog, ki pojma nima, kaj je to ljubezen! On je bog orgij! On je bog nad nad bogovi! Strah nad strahovi! Pesnik Tomaž Šalamon jih časti v knjigi v zbirki Orgije. Na platnicah knjige zapis: «Prave orgije se lahko odvijajo le tam, kjer je vse čisto in je znotraj te čistosti prisotna ljubezen.«

205

Avgust je čez nebo razpet.
Poln je sonca nasmejanih lic.
Poln je vročih, nemirnih,
vihravih, kuštravih deklet,
ki drgetajo od mladosti
in vzdihujejo kot veter
med raztrganimi oblaki
in frfočejo po cestah.
Da sem veter,
visoko bi jim dvignil krila,
porednice povabil domov,
zaprl vrata, ustavil tiktakanje ure
in se utapljal v sladkih poljubih.
Brez strahu,
so oči zelene luči semaforjev.

206

Vsak dan greš po istih poteh, mino istih fasad.
Vsaka beseda nima glasu.
Življenje je viseči most nad prepadom.
Vse, kar je v duši, je skrito v sencah globin.
Sence so stopinje v času.
V njih najdeš tudi sledi srca.
Srce zna biti vlačuga umazane svetlobe.
Pazi, s kom se sončiš na sončnih plažah
med razmetanimi, napol golimi telesi!

207

Slabe odločitve.
Ne moreš si odpustiti.
Obstaneš.
Bolečina je tako težka,
tako hladna,
tako slepa pod temnimi očali,
tako neizjokana na dnu duše,
da molči ob stenah slik starega spomina.
Je kot vzdih rane,
prebodene s konico
strupenega kačjega jezika.
Ne pusti te naprej,
čeprav imaš sam v rokah ključe
ključavnice zaklenjene kletke.
Nobeno dvigalo ali luč je ne more dvigniti.
Morda boš pa ti prišla skozi pesem,
skozi oko sedanjosti,
na hrbtu besed tvojega jezika?

208

Piran. Avgust 2017.
Včasih živim na oblakih.
Kupim si kakšen dan.
Pripnem si ga na prsi.
Občutek, kot da telo nima telesa.
V očeh imam bele oblake,
bele ovčice,
slepe za vsa očesa.
Sonce me poljublja.
Moder je obraz neba.
V ogledalu morja se smehlja.
Počutim se kot galeb,
ki jadra med tvojimi lasmi
in te poljublja na postelji morja,
kot plamen, ki polzi v večni amen.
Gluh sem ta čas za vso resnico
in njegovo dvojno govorico,
ki kriči po cestah sveta,
kjer sklanjajo se sence do tal.

209

Pisanje je lahko kemija,
ko postane muza tvoja fantazija ...
Ko se duša na glas smeji
v laboratoriju srca,
je vse lahko.
Na papirju so ločila kot protoni,
besede kot atomi,
zgodbe kot molekule
v knjigi tvojega življenja.
In če ljubezen hodi še z upanjem, zaupanjem,
odkleneš vrata srca in padeš na rdeč planet,
kjer občutki eksplodirajo, da si noro zadet.
Pozabiš na vse, kar je bilo.
Pa čeprav je bila lepa.
A sedaj ni več.
In imel si jo rad.
Dal si ji ime.
Ko je zjutraj vstala,
Je bila še lepša,
ko ti je dahnila poljub
in položila srečo na srce,
da je tiha sreča živela v tišini,
brez besed.
A od preveč želja duša zboli.
Brez odgovorov,
korak za korakom,
postal si tujec,
pa čeprav bila je lepa
in si ljubil lažnivko.
Zdaj gledaš naprej.
Ne postavljaš si ograj,
živiš brez mej.

210

Kaj delam,
ko te ni,
ko sploh ne vem,
če sploh še si?
Življenje teče dalje ...
Berem, pišem, premišljujem ...
In niti kaplje dežja
ne ohladijo mojega srca.
Moderna francoska poezija ...
Edgar Allan Poe ...
Psihologija, filozofija ...
A ti, draga moja,
Ta čas daleč si od moji oči,
tvoja slika počasi bledi.
Bo ostala samo še lep spomin,
ko barvala sva misli,
v morju brez globin?

211

September sem.
Glas jeseni, z jutri v megli,
v pokrajini pisanih toplih odej,
s pobarvanimi, poslednjimi žarki,
ki še vedno razveseljujejo
in božajo z besedami,
ki imajo krila,
da odletijo iz jezika,
tja,
da pokličejo odmeve
v ušesa.
Sem glas trgatve krvi,
dozorelih sadov in plodov.
Moje oči čutijo ljubezen,
ki se suši v vodnjaku srca.
Izgubljam z razdaljo odmika.
Če dobro premislim,
težko sem samo gost nekomu,
ki ga imam rad
on pa je večkrat odsoten,
kot izgubljen zaklad.

212

Dan med prsti je poln skrbi
in svetlega smeha,
čeprav
glas govori kot duša.
Včasih kako besedo daruje bog.
Samo živ mrlič,
se počuti zasidranega v življenju.
Še tako trda skala
postane s časom krušljiva.
Kar je bilo, ni več.
Kdor ni, mora postati,
a za dosego cilja,
niso dovoljena vsa sredstva.
Vsak dan je nov začetek
In sleherni kraj je njegov pobeg.
Svet je mrtev spodaj,
živ zgoraj.
Tudi, če si dober,
lačen resnice, pravičnosti,
si lahko obtožen
in živih ljudi imaš čez glavo.
Vsak ljubimec je samo odsev.
In bolečina je vedno resnična.
A brez sanj je vsak dan zaman.

213

Kaj naj ti rečem, draga moja?
Veselim se te v nočeh,
ko si navzoča v mojih sanjah,
ko sva skupaj na vlaku,
ki vozi skozi tvojo deželo proti tvojemu domu,
kjer sije sonce in breze gledajo v nebo ...
Ostajaš moja želja
In, ko približaš svoj obraz mojemu,
kadar so moje oči zaprte,
mi ne dovoliš, da te prepoznam,
ker se nikdar ne prikažeš
in ostajaš nedosegljiva v resničnosti in v sanjah.
Kadar ti v poljubljam roko,
mi puščaš rokavico.
Oh, kakšne moreče sanje ...
So kot odeja,
ki mi jo pogrneš čez glavo,
da zaspim v sanjah brez stopnic ...
In ko se zbudim,
praznujem nov dan
in pozabim na rojstni dan v septembru.

214

September je.
Spokojna tišina.
Dežuje.
Kapljice dežja
so kot solze v očeh,
ki spirajo poletne dni.
Nikogar ni.
Še pticam ni do petja.
In še rože ne cvetijo v nalivu.
Že stokrat ožgal sem si prste,
se branil ognja,
pa me ni zlomilo,
čeprav sem večkrat kot brodolomec
sredi praznine brez barv na čereh,
ob očeh nemirnega morja
z vetrom bolečin v obraz,
poln spominov v ušesih.
Moje srce še vedno se smeji in poje,
kot sonce z lepljivimi ustnicami.
In ti, draga moja, kje si?
Kje je tvoje občutljivo nebo?
Ti je nekdo odprl knjigo,
v kateri bere tvojo zgodbo,
in razpira tvoje gole noge,
da je pijan od tvoje razpoke
in te časti kot boginjo?
Veš draga,
Dokler sem tu,
me nihče ne more ukrasti.
Takšen pač sem.
Sovražim in preziran podla čustva.
Sovražim in preziram laži.
Sovražim in preziram,
ker te več ni.

215

Življenje je podobno štirim letnim časom.
Z rojstvom vstopiš v pomlad,
polno lepote, privlačnosti, ustvarjalnosti,
pa tudi polna skrbi in zablod.
Iz pomladi rasteš v vroče poletje,
z vonjem v laseh med blazinami spalnic
in med knjigami učilnic.
Z rodovitno jesenjo se dopolnjuješ,
s številnimi jesenskimi barvami,
ki ti pobarvajo misli,
da postaneš modrejši in pametnejši.
In ko se bo tvoje življenje
enkrat neizogibno končalo,
z neozdravljivo boleznijo zime,
boš končal v mirnem božjem naročju
in boš lahko srečen,
da si bil gost na tem svetu.
In čeprav si vse življenje iskal smisel
In nisi ležal samo na plaži,
si v resnico našel to, kar si iskal.
Resnico. In to je to ...

216

Počasen in tih je tvoj korak
v deževnem septembrskem dnevu.
Povsod, kjer se ustaviš,
napišeš besedo,
Ki ti jo je podarila mati ob rojstvu,
ki ti je blizu tvojega srca,
z rdečo barvo krvi,
besedo, ki je zapisana v tvojih očeh
In ki jo ljubiš.
In še v sanjah ne pomisliš,
kaj bo po tem,
ko oči izgubijo vero, luč
in ugasne ljubezen,
ta dar tvoje dušo.

217

Tam stojiš. Mrtvo živ. Poln brazd na obrazu.
Čas je orač. Vedno pušča spomine v brazdah.
In ti si kot smrt v marmorju v dolinah senc.
Ona pa stoji z bosimi nogami pred teboj.
Njeni lasje so razpuščeni, kot cvetoče rože,
ki ti jih je prinesla na oltar tvojega groba.

218

Na cesti dveh hitrosti,
Iščeš,
pa ne najdeš.
Kar se ti ponuja,
ne maraš.
Kar želiš,
ni dosegljivo.
Si kot ladijska razbitina ujetih iluzij.
Kot Easy rider, rojen, da je divji!
Pod tvojim mostom življenja
je tvoja mladost
že davno umrla reka
brez pomladne sape.
Tvoj čas je postal pekoč razum.
In z njim mineva ljubezen,
kot reka,
ki teče v večnost.

219

Resnično ime ni tisto,
Draga moja,
ki ga lahko prebereš v palačah,
Ki ga ljudje prežvečijo z zamero,
ki je zapisano z zlatimi črkami na pročeljih fasad,
zidov, na spomenikih, po vrtovih,
ampak je skrito na zidovih podzemlja srca
in je težko spoznanje,
ko v srcu ni več nič.
Vem Draga moja,
tujec sem ti,
ker me vidiš kot tujek v svojem očesu
in me gledaš na odru enodejanke,
igre brez popravkov
v zgodbi brez smisla.
In sem večen popotnik,
na križišču brez kažipotov,
na razpotju brez znakov,
sredi klovnov in bedakov,
na šahovskem polju navzkrižnih korakov.
Morda sem resnično izbran,
ali samo norec,
ki ga je odneslo daleč stran?
Zato bi te rad,
Draga moja,
videl pod milim nebom v srce,
brez maske iz oči v noči,
nekje ob vodi,
ki težko diha,
kadar luna utaplja obraz v svojih dlaneh.

220

Čista, kot božanska solza,
izpira lep nasmeh
In se preliva v smeh
In kot kaplja prosojne duše
V jeseni življenja,
Z jutri posejanimi z zlatimi listi,
drhti ljubezen tiha
polna sanj o dekletu,
o roži,
ki ugaja srcu kot sonce,
z dolgimi črnimi lasmi,
oblečeno v mavrico,
v nekem mestu,
daleč stran.
Morda stojim pred vrati usode,
da pride in odide moj smeh s senco bolečine?
Moja leta, kaj naj storim?
Življenje je kratko.
Naj pozabim in kar zaspim?
Ne! Srce hoče ljubiti modre oči.
Samo smrt je smrtna.
Vse mine.
In življenje zdrsne v brezno globočine.
Duh odteče iz stotine ran.
In volkovi čakajo rdečo kri.
A dokler si,
ljubezen vedno diši na krilih sanj,
čeprav skozi gosto meglo,
hodiš z zavezanimi očmi.

221

Čista, kot božanska solza,
izpira lep nasmeh
In se preliva v smeh
In kot kaplja prosojne duše
V jeseni življenja,
Z jutri posejanimi z zlatimi listi,
drhti ljubezen tiha
polna sanj o dekletu,
o roži,
ki ugaja srcu kot sonce,
z dolgimi črnimi lasmi,
oblečeno v mavrico,
v nekem mestu,
daleč stran.
Morda stojim pred vrati usode,
da pride in odide moj smeh s senco bolečine?
Moja leta, kaj naj storim?
Življenje je kratko.
Naj pozabim in kar zaspim?
Ne! Srce hoče ljubiti modre oči.
Samo smrt je smrtna.
Vse mine.
In življenje zdrsne v brezno globočine.
Duh odteče iz stotine ran.
In volkovi čakajo rdečo kri.
A dokler si,
ljubezen vedno diši na krilih sanj,
čeprav skozi gosto meglo,
hodiš z zavezanimi očmi.

222

Draga moja, pojdiva tja zadihat,
da staliva dušo in srce in vznemiriva čutila,
kjer sta mir in tišina doma,
kjer so daljše ure, bolj polne misli,
lepota besed brez dna,
kjer veter v zelenih gozdovih na orgle igra,
kjer je ljubezen na travnikih zelenih
vdih tihih violin za dva,
kjer sonce lahko v dno duše posije
in mami s solzami tvoje skrivnostno oko,
da boš stala pred menoj,
z vonjem redke cvetlice,
da bom lahko božal tvoje pravo lice,
obsijano od sreče v slapu tvojih črni las
in se ti smejal na ves glas.
Nekoč bil sem draga moja rana, nož, udarec.
Danes pa sem nor in od želje pijan,
in čakam z ustnicami nasmejan.
Kam grem, ne vem.
Samo to, draga moja vem,
da še bog ne pozna odgovora
in,da ljubezen živi,
dokler ljubezni cvet ne zamre
in ljubezen ne umre.

223

Življenje je reka, ki v strugah časa odteka.
Kako vse hitro mine in trenutke vrže v spomine,
ko trepalnice pometejo solze viharjev.
Čeprav so moja leta na staro telo pripeta,
me ljubezen vedno dvigne gor, spušča dol,
me postavi na linijo ritma srca.
A ta jesen je kot pomlad, da še dan po roži diši.
Dvigne me gor! Spusti me dol! In polna je hrepenenje!
In če me res hočeš imeti draga,
ne vrzi ključa stran,
da boš odprla lahko vsa okna srca
in sobe napolnila s pomladnim vetrom,
da bom ob tebi na postelji tako pijan od ljubezni,
da bodo tekle solze sreče
in bom lahko pozabil,
kako je tuliti v luno,
ko ti lepa, dišeča vrtnica,
zabode trne v dlani,
da te še dolgo, dolgo boli.
Čakaj me ljuba, z željo v srcu!
In pogrešam te, ker te ni!

224

Naj ostanem?
Naj ti pustim pečat od vrat mojega srca in grem?
Še sam ne vem.
Odpiram ti srce, samega sebe sem ti dal,
te prosim na kolenih kot berač,
a jaz nisem te sreče kovač.
Ljubezen ni pravljica.
Je tudi zlom srca in je jok solza.
Dovolj je bilo zvoka dežja!
Dovolj je bilo sladkih laži,
obupa, če ognja v srcu ni!
Grem naprej za davnimi urami,
ker ljubim korake in skrivnosti v sebi,
v moji sobi brez zaves,
da vidim slike življenja,
ki so kot rože v moji vazi.
Morda bi moral iskati drugje?
Pogrešam tvoje tople, nežne roke, polne želja,
ki jih ta čas ne pozna,
ker si daleč stran, kamor moje srce ne vidi,
ker je vse preveč senc, grenkih solza,
ki me dušijo do vrha neba.
Samo vera nam daje smisel.
Naj verujem? Naj ti vso srečo zaželim in grem?
Veš, ljubezen je ptica, ki potrebuje, da leti.
In jaz ne iščem pozabljenih poti
v meglenih previdih, ne izgubljenih stopinj,
ki so že davno utonile v dežju od mrtvih strasti,
ker sanj že davno ni več.
Naj zaprem žalostne oči in te čakam, da si?

225

Samo ime ti poznam, lepa moja.
Nekaj je v tebi in zdaj me imaš.
Za ljubezen sta potrebna dva.
Dve srci, ali vsaj eno zelo veliko srce,
ki ljubi za dva.
Brez upanja, vzdihov, nežnih besed,
Božanja, poljubov in solza, Ljubezni ni.
In tudi ne brez dvomov, ljubosumja, očitkov,
Mučenja, trpljenja in solza.
A previdni razum me vleče stran.
A srce ne sliši nič!
Ljubezen moja zadnja,
vstopila si v moje misli, v mojo kri
in srce je srečno, ker si.
Do smrti je le nekaj korakov.
A zadnja ljubezen lahko sega onstran in čez.
Vse bolj in bolj mi srce razbija,
vse bolj in bolj je nežna simfonija.
Moj svet postal je poln nasmehov in svetlih barv.
Še jesenski list v luži je lep.
Lepo je videti po dolgem času sončnico, sončni zahod,
pa čeprav tam daleč stran.
A upam, da ljubezen ne bo bolezen,
polna žalosti in solza,
ker tega res ne želiva si oba,
ker preveč je že vsega bilo nekoč,
ko vse narobe je šlo kar čez noč.
Hvala ti, ker si!

226

Zapletel sem se z mlado zapeljivko.
Podal sem se na novo pot.
Bruhal sem vse, kar mi je še ostalo.
Šel sem skozi svet norih sanj,
Ves sladak, vznemirjen
In dvigal ljubezen višje,
Da je plavala brez težnosti
In jo čakal v noči,
Kot sladko setev, kot brazdo,
Ki čaka na tople dlani,
brez realnih pričakovanj,
ker me besede niso ubogale več.
Dogovorila sva se, da bo vse brez mask,
iz oči v oči, da laž ne boli.
A danes obraz moj vse bolj je resen,
Ko za mizo sedim in premišljujem,
Kaj mi je tega sploh bilo treba.
Daleč so najine poti.
In roka roko ne seže v dlani.
Vsak človek je zase čuden svet.
Duša, ta ptič brez kril,
Lahko živi tudi kot tihi glas znotraj nas,
čeprav ljubezni ni.
Morda kdaj v prihodnje skrijem se
med tvoje tople dlani,
da moje srce se končno pomiri?
Morda pa boš samo mimo mene šla,
brez pozdrava in se bova dokončno razšla,
Kot dva tujca?
Prihajaš in odhajaš.
Čakam te, si želim, čez noč ne spim.
A tako daleč si, da jaz ne vidim več.
Morda prehitro bilo je vsega vse preveč?

227

Strah, dvom, iskanje, zmota.
Srce ujeto v pajčevino.
Življenje gnezdi v sivini.
Postal si ujetnik strahu,
ko hodiš mimo ruševin in pogorišč.
Postal si ujetnik sovraštva ljubezni.
Poln vonja po smradu iz brezna teme.
Umiraš počasi, leto za letom.
Vse bolj si stran od točke rojstva.
Odhajaš vztrajno, nezavedno,
Vedno dlje in dlje.
Vse bolj si v sencah in temi.
Vse manj je odgovorov in vprašanj.
Vse več si bolan.
Ne meniš se več za razdalje.
Samota postaja tvoja svetloba.
Vedno si sam in samo ti.
Drugi samo prihajajo in odhajajo,
Kot turisti, ki te želijo obiskati.

228

Zunaj poslikani oktober.
Jesen, kot oko želi.
A ti, ne gledaš skozi okno.
Iščeš srečo na spletu.
Primi se za denarnico,
preden zagledaš mlado, lepo dekle
iz vzhoda.
Vedno ti lahko reče:
»Cao amore, cao tvoj denar!«
Cenejša je mlada, vroča študentka
na urgenci strasti,
ki te ekspresno zmeša za 40 evrov na uro.
Usta na usta, dobra fitnes rekreacija.
In spet se počutiš ves potešen,
čisto nor in kričiš,
ko bi zagledal vodo sredi puščave.
Danes sem opazoval ženske,
Z velikimi trebuhu v mestu.
Vse so se držale za trebuhe
In me gledale v oči.
»Ti! Da, ti! V sanjah smo zanosile s teboj!«
Samo tega mi še manka
bog pomagaj,
da sanje postanejo resničnost!

229

Imam te rad,
čeprav več nisem mlad,
ker srce tako hoče
in glava pozabiti noče.
Začarala si me.
Sem ti kot brat,
brez obrabljenih besed,
Da bi padla v moj med.
Ljubezni ni brez prave setve.
Daj mi oči, daj mi lase,
Da mi kri po žilah zavre.
Daj mi vrat, daj mi usta,
Da te objame srce.
Saj ni greh, če povem,
Da te rad imam
In nočem več biti sam.
Rad bi se s teboj dotikal zvezd in neba.
Morda že ta trenutek v moji glavi daleč so tla?
Zbujam se v mislih s teboj,
s poljubom na ustnice brez ličil na obrazu
in srečen sem,
Ker nekoga imam,
da mu ljubezen lahko dam.

230

Ne izgubljaj časa za ljudi,
Ki te ne gledajo v oči,
te ne spoštujejo,
se ti za hrbtom smejijo
In slabe besede o tebi govorijo
In ti kradejo samo dragocen čas.
Zato povej jim v obraz,
da ne brigajo te oni,
ne cena bencina,
ne nov avto, ne liter vina,
ne ljubice, nore na denar,
ne hiša v cvetju na morju v poletju,
ker tebi je ta čas res lepo,
ker nate tam nekje misli nekdo,
pa čeprav ga ne poznaš,
a v besedah ga čutiš še kako
in se mu predaš popolnoma lahko.

231

Ljubim strastno njeno telo s krvjo.
Jaz nisem to, kar drugi so:
pokvarjeni v duši, zlobni in zli.
Ljubim njen obraz,
ki je kot vaza z vrtnicami.
Ljubim njene boke,
Ki me pozibavajo kot otroka v vozičku.
In dobro vem,
ko bo odšla,
bo vzela s seboj vse vonje, vsa božanja,
vse dotike, vse poljube, vso vdanost
in pozabljeno bo moje kričanje.
Za seboj bo pustila molk.
In ko bo čas padal skozi prste,
bo na zidu obraza ostala razpokana fasada
in dolga brada.

232

Kot zid pred tabo postavi se dan.
In ti ne veš kam.
Nebo je polno praznine,
Brez strahu in bolečine.
Zajameš sapo,
kot črn ptič z odprtimi očmi,
z razprtimi krili poletiš v nebo,
s soncem v rokah,
s smehom na ustnicah
In odhajaš v bel dan.
Angeli so s teboj
In rahla, komaj vidna sled,
tvojih prednikov vodijo te tam,
kjer tvoje srce dobro ve,
kaj žerjavica v krvi je
in kaj ljubezen v dlani je.
Vse je tako lahko,
Kot ti spet vse po maslu gre,
Ko spomin pozabi na vse,
Ko topla mlada roka objema te.

233

Rekel sem ti, da te ljubim. Toda lagal sem.
Kot lagale so vse tvoje ukradene slike,
vse tvoje besede, v pismih tvoje srčne bede.
Resnica me vedno osvobodi in solz na očeh ne prebudi,
Ker vse te ženske laži moje rane že poznajo.
Sama zloba je v teh strupenih ženskah,
ki so me zastrupljale počasi, da sem trpel in krvavel,
da bi one me v črno žalost ovile
In moje srce v breznu solz utopile.
Vedno z nova in z nova sem sam vstal
in odšel naprej in se nisem predal.
S čustvi drugih nikoli se nisem igral,
ker zlomljeno srce še kako dobro poznam
in nikomur, prav nikomur ne želim,
da na koncu ostane čisto sam
brez prijateljev in bi se spraševal kam.
Nekoč zlatar prstane mi je dal za pred oltar.
A usoda zakonske zveze ne mara. Samo samski stan mi je dala.
In živim, kakor živim. Sam že dolgo spim.
Pa nič zato. Bolje je tako kot s prepiri v hiši,
da še nore so sosedove miši.
Ko poližeš vse sladko iz cveta vrtnice,
ti ostanejo samo še trrni,
ki te opozarjajo, da ni vse tako lepo.

234

Oči mojega neba so ulice mojega srca,
Ki so polne svetlih luči in gorijo tudi,
ko ugasnejo noči in se dan postavi na noge.
Nič več ne hodim nazaj. Spanja je bilo dovolj.
Življenje je prekratko. Nič več vprašanj! Dobro vem kam!
Vračajo se ptice. Nič več jokanja na vznoter in solz pritajenih.
Zašite so rane. Preveč je bilo prelite krvi v oceanih strasti.
Po bitkah so vsi generali. Samo naprej! Samo naprej!
Nasmeh je moj obraz. Radost je moje življenje.
Pokopana je žalost. Pokopano je trpljenje.
V mojih mislih so nedosegljiva obzorja.
Letim s teboj ptica moja.
Morda v tvojem naročju skrivajo se želje?
Morda tvoja roka potrebuje mojo dlan?
Kdo ve? Tišina odmeva in tvoja usta molčijo.
Težko je umreti čisto sam.
Spomni se teh besed ptica moja,
Ko ti bo hudo, ko vse narobe ti bo šlo,
da misli nate tam nekdo, ki ga ne poznaš
in ki še upa, da te vidi nekje, nekoč
in spozna tvoj pravi jaz in tvoj pravi glas.
Zakaj bi sam sebi moral lagati in se čustev svojih bati,
Da bi mi bilo čez čas samo hudo?
Jaz imam obraz in, če tudi komu ni všeč,
povem vedno na glas! In samo tako mislim,
da je prav! In zakaj bi se svojih besed bal?

235

S koreninami v prstih
prihajam tiho iz temnih, senčnih dolin,
polnih solz in žalosti.
Daljave so bližje, če letiš
z odprto dlanjo daleč stran
pod nebesnimi oboki
nad morjem spominov,
polnih ran in bolečin.
Izgubljam vonj po preteklosti
In se ponovno sestavljam
V nov svet z več sreče.
Iz neba dežujejo rože.
In jaz grulim kot star golob rime o pomladi.
Prav je, da se človek pogleda v ogledalo časa.
Vendar ljudje imamo samo eno življenje,
brez popravnih izpitov
in zato obstati in čakati na mestu
In se predati melanholičnim krikom solza ne gre,
ker bivanje na tem svetu je prekratko za vse!

236

Med menoj in teboj je ocean.
Vanj spuščam ladjice ves božji dan.
Gledam v nebo in ugibam, kdo si?
Si ptica ali še kdo?
Tvoja mraz ubil je vse,
kar nekoč bilo je.
Preveč so bile tvoje oči,
oči bogatinov z usti uboštva.
Ne ponujaš nič.
Med nama je samo moj čas,
ki teče po tvoji strugi,
A ga ti ne vračaš v dan iz podzemlja.

237

Lep je dan. Grem na Oktober fest.
Pivovarna Union, Ljubljana. Pivo je the best.
Za točilnim pultom sem udaril tipa na gobec. Padel je pod točilni pult.
Grabil je mlado žensko za joške.
Padel sem v zapor. Zbudil sem se v celici z mačkom v glavi.
Spustili so me domov. Mlada mačka me je čakala pred vhodom.
Spet šla sva na Oktober fest. Pivo bilo je the best.
Popila sva vse kozarce do dna. In potem sva v noč odšla.
Končal sem v njeni postelji. Z lepimi joški sem bil pokrit čez glavo do jutra.
Vsega se res ne spomnim. Samo to vem, da bilo je kot v maju,
kot bi bil v sedmih nebesih. Dišala je kot roža v gaju po parfumu Chanel.
Poljub za poljubom je gorel kot bakla na kipu svobode v New Yorku.
Vsega se res ne spomnim. Samo to vem, da bilo je kot v maju.
Lepo je spet biti mlad v lepi jeseni.
Ne čakam več na svatbo in pivo je the best.
Smrt je samo enkrat. Življenje pa traja in traja, dokler traja.

238

Ljubezen je lepa od mnogih časov,
Od mnogih obrazov,
Tudi temnih in svetlih,
Ker zna odpustiti zmeraj na novo,
Na svoj način
In pušča sledi v vsaki gubi spomina.
Morda še ni kasno za vero,
Da pride za konec v še eno možnost,
Kot amen na koncu molitve s tišino,
Ki bo postala čista svetloba,
In odprla okna duše
In se bo slišala na struni kot zvok duše
brez sveta pod oboki?

239

Ljubiš in sovražiš.
Padaš v skrajnosti.
Zamanj trosiš energijo.
In na koncu si sam,
V prazni hiši
In v hladnih nočeh.

240

S cest, dvoran, stranišč pobirajo se besede blišča in bede.
Na papirje časnikar jih zapiše, javno mnenje za množice oblikuje,
še samocenzuro naredi in že sveže novice vrže med ljudi.
Nekateri med njimi so tudi za lažne novice, če kapital tako želi.
A še tako dober časopis, v dnevu zastara
in nihče naslednji dan starih novic več brati ne mara.

241

Sem res samo smešen angel,
naslonjen na rob neba,
bitje nebeško,
malo človeško,
klovn poln smeha do ušes,
Poln šal in domišljije,
Da ljudje mislijo,
da sem malo čez les?
Bog pravi,
Da me samo takšnega rabi.
On že ve!

242

Danes povem vam zgodbo o dveh moških.
Eden bil je lep in čeden. Zelo napreden. Prazna duša.
Zase izrabil je vsako priložnost.
Z denarjem debelo bil je obložen v vsakem žepu.
Odpiral je firme na vsakem koraku.
Pral je denar in ljudi imel je za osle.
Obvladal je vsak trik na spletu, vse ekonomske grafe
in poznal je luknje v paragrafe. A sreče ni imel.
Neki drugi moški, ki ga dobro poznam,
bil je samo poet, sanjač, boem, z luknjami v žepu,
povsod brez krova nad glavo,
a imel je srečo res pravo.
Videl sem ga z mladim, lepim dekletom,
kako pod roko gresta vsa zaljubljena
in plavata breztežna po ulicah našega mesta.
Besede ne ubogajo več, ker ljubezen res ne potrebuje besed.
In se vprašam, kaj naše življenje sploh je?

243

Strah ima večkrat prevelike oči in se sonca v dlaneh boji.
V senci mu je lepo, nič mu ni hudo,
Ker ne vidi pravih obrazov poštenih, Iskrenih ljudi,
Ki jim jim ni vseeno, kako si ti.
Vsakdo nekoga potrebuje in sreča je povsod.
In tudi zate ima nekdo pol srca, da ti ga da,
Če zbere dovolj poguma in zna poljubiti z besedami,
če ne hodi preveč okrog, da še sanje zbežijo brez nog.
Morda nekoč nekje nekdo imel te bo rad
V imenu ljubezni z odprtim srcem,
da ga boš vase vzela in ga poljubila
in mu v postelji sredi noči pela
In se zjutraj nasmejana zbudila? Kdo ve?
In če je usoda,
potem naj udari, naj pokaže smer,
Naj poljubi srečo v ljubezni,
Naj vzame in ljubi pol srca
naj skoči od sreče do neba.
Vse je tako lahko, če ni preveč vprašanj,
če ni preveč praznih besed,
če ljubezen ve, kaj hoče in če oko ve, zakaj joče.

244

V srcu zna iskro vžgati.
Zaljubljena poje pesmi.
Vrata raja odklepa.
Pelje te na prvi zmenek.
Ona je oda življenja.
S tabo deli rdečice.
Hrepeni po poljubih
In dotikih.
Združi telesa
in jih popelji v nebesa.
Ker ona to zna.
In ne potrebuje veliko besed.
Ker ona je ljubezen.
In lahko je tudi bolezen,
da ranjeno srce boli.

245

Draga moja,
samo ti si v mojem srcu,
rdeča vrtnica,
roža ljubezni.
Vedno sem te rad imel.
Čeprav si vsa divja
polna strahu in nemira,
čeprav nikoli se te nisem dotaknil,
pa sem še kako želel,
da bi te poljubil
na hrepeneči cvet v oktobru.

246

Draga moja, zdaj me hočeš ti nazaj,
pa te jaz vprašam,
zakaj si včeraj ubila del mojega srca,
da me je tok časa odnesel daleč proč
in sem moral pozabiti na ljubezen,
da je morala umreti,
še predno se je želela ljubiti.
Draga moja, ali res misliš,
da je še razlog,
da ostanem še tu, da te ljubim,
ko so se solze posušile
in srce več ne boli
in ko sem spoznal,
kakšna si ti.
Jaz nisem Romeo in ti nisi Julija
in če je kje bog, naj stop dol iz neba
naj razbije še tvoj del sveta,
naj ubije še tvoj del srca.
Za vedno ti želim lahko noč
in veš, mrtev sem bil, ko sem šel proč.
In ko gledam danes tvoje zaprte oči,
še vedno živiš v oblakih iz porcela
in vsa si v lažeh tega sveta,
čeprav ta svet noro v glavi je zadet.

247

Danes je deževen, jesenski dan.
Prazen, kakor, da je čas zamrznil.
Poln listja na tleh.
Le kam naj grem in hodim sam brez sonca?
Nihče ne čaka me doma.
Že davno si ti od mene šla.
Bila si poslednja, ki me je vrgla na tla.
Spomnim se, ko si nekoč prišla mimo.
Bila si nasmejana in mi rekla:
«Daj, smej se! Smej!« In sem sem smejal.
Lepo mi je bilo s teboj.
Kot bi bil jaz pijan od sladkega vina, poln lepih sanj.
Iskal sem toplino. Dobil sem hladne roke in grob.
In ti si se samo igrala z menoj in se mi smejala.
A v ljubezni ni zmagovalcev!
Samo ljubezen je ta, ki vedno zmaguje
In zastavo na vrh dviguje.
In heroj ni tisti, ki zna ubiti del drugega srca,
ampak tisti, ki se sam zna dvigniti iz dna pekla.
Sveča mora do konca dogoreti,
da sence spomin skalijo in pozabijo,
kako se je zemlja tresla pod menoj,
da se prijeti ni dalo nikjer,
ko sem umiral sam in mi je bilo težko.
Draga moja, praviš, da nisi zame.
Po vsem tem mi drugega res ne preostane,
da ti rečem, nasvidenje!

248

Dan mrtvih.
Tihe sence s sklonjenimi nosovi
vračajo se med grobove.
Kot nemi ptiči gledajo ovenele rože ...
Kako kratko je to življenje naše.
Na koncu samo še pogrebi in zadnje maše.

249

Vse kar je bilo,
Nikoli več ne bo.
Zato živi življenje,
ki se ti ponuja.
Ceni vsak dan,
ki ti je namenjen,
čeprav je še tako slab!
Ne pozabi,
vedno je lahko še slabše!
Odpusti grehe človeku,
ki ga več ni!
Spoštuj drugega,
kakor samega sebe,
čeprav je njegov pogled
drugačen na svet,
kot je tvoj!
Rad imej ljudi okrog sebe.
In ohrani spomine na svoje preminule.
Saj veš, pogreb in maša
In že te več ni!

250

Tvoje dojke se prebujajo pod tvojimi očmi v jutro.
In ko nežno drsim vate,
So stene mehke in vlažne,
ko ob zvokih tvojih orlov,
topim besede v tvoje meso,
ki me vsega izpije do konca,
ko me vsrkaš z dihanjem pobesnelih valov v znojne stene,
kjer te čutim skozi lastna semena.

251

Življenje je kot goreča sveča.
In morda je danes pravi trenutek,
da se ustaviš in razmišljaš o vsem,
kar je nekoč bilo,
pa čeprav je bilo hudega preveč
in preveč solza
da je reka tekla vsa rdeča,
kot rana krvaveča,
polna žalosti, polna mrtvih ljudi,
da si moral umreti tudi ti.
A to noč so v dlaneh zvezde noči,
ki se lesketajo v tvojih dolgih črnih laseh
in v tvojih lepih očeh.
In morda je res pravi čas,
Draga moja, da ljubezen poje na glas
in govori o sreči, da sva se končna našla ti in jaz?

252

Kaplje padajo na mrzle liste.
Počutiš kot razmočen list
v deževnem jesenskem dnevu.
V čevljih luže objemajo tvoje prste.
Hladne so tvoje dlani.
Noben glas te ne kliče.
Žalosten je tvoj obraz v deževnem dnevu.
Kdo si ti, ki nisi jaz
v tej mrtvi pokrajini,
polni golih, razmočenih dreves?

253

Zagledam tvojo senco,
Ki se pomika skozi gozd sanj
V globino noči.
Objameva se. Ljubiva se.
Gorim od poželenja. Gorijo dlani.
Veš, preden sem te srečal,
So bile prazne moje misli.
Tukaj sva samo midva nocoj.
Jutri kdo ve, kje bova spala?
Daleč sva od sveta in od ljudi.
Ljubiti se s teboj,
Je kot bi pil pivo v pivnici,
kjer žeje ne morem potešiti.
Moje srce je polno blaženosti.
In ko prodiram vate,
Postajaš vsa votla
In žariš kot svetloba v vrtincu.
In ker te sanjam vsako noč,
so moji dnevi samo sanje.
In nekega dne, Ko bo gosta megla
In ne bom več videl tvoje sence,
Bo ljubezen postala pepel
In to bo vse, kar bo ostalo od najinih noči,
Od najine ljubezni, od njenega rojstva
in njenega minevanja.
Vedno se bom spraševal,
Ali si bila z menoj, ker si me ljubila,
Ali zato, da bi se poigrala z mojim srcem?

254

Mrak se spušča v Benetke.
Jata golobov poleti v krogu
Na zadnjo večerno izvidnico nad Markov trg.
Na odru odmeva glas Grace Jones.
V podivjanem vrtincu
pod odrom so razposajena
lepa dekleta kot žrebeta.
Vsa nasmejana, polna strastne mladosti,
Napol nage skačejo v ritmih afriških plesov.
Njihova bedra so tako vabljiva,
tako lepljiva za moške oči
In njihove prsi so tako polne,
da prebudijo vznemirljivo strast do konca.
Nekdo čaka za stebri,
ves zamišljen ljubljeno deklico
In se sprašuje, ali bo prišla na zmenek.
Ta večer bo mesec svetil
nad Markovim trgom
In mnogi se bodo usedli na luno,
pozabili na vse težave človeštva
In iztegovali roke proti zvezdam.
Mesto pod njimi pa bo prevrnjeno.
Treslo se bo v vodi in se spajalo z nebom.
In vse te besede so samo mislili v vetru,
In se izgubijo v dihu, kamor želijo
ker samo ta čas sem, kar sem
in še ne vem, kaj jutri bom.

255

Moja duša je nekje v vesolju,
Kjer je ali ni življenja.
Oči duše so pripete na vrveh kot cunje,
Ki visijo nad oblaki grenkih spominov,
Zavitih v meglice.
Nad dušo je angel varuh,
Nekje v zakotjih nebes,
Ki skrbi,
da duša ne zgreši pravi poti.
In zakaj bi se bal,
Kaj bo po smrti z dušo,
Ker že Platon je verjel,
Da vsaka duša
Vrne se k svoji zvezdi.
In tam ne bom čisto sam
In se vedno spraševal kam!

256

Vsako padanje je minevanje.
Vsaka tvoja zgodba
je kot slika v knjigi tvojega življenja.
In smrt je kot padli sneg,
Ki pobeli tvoj jesenski vrt,
poln odpadlih listov
Iz knjige tvojega življenja.

257

Staro drevo, preden ga bog označi za posek je nemirno v krošnji,
kjer se veje oprijemajo bežečih oblakov,
ker posek drevesa je smrt brez ceremonij.
Ko pride čas, staro drevo pade s senco v luči sonca.
Ta noč je noč za zvezde. Za poglede brez besed.
Nebo preletavajo asteroidi, kometi s strganimi besedami.
So kot padli angeli, kakor odprta okna mrtvašnice,
kot strmoglavljena letala, kot muhe na prsnih koših umrlih.
A ti, draga moja, tvoja usta so resnična, odkritosrčna, pravična.
Tvoje oči so pasti za obraze brez laži.
Čas je zdravnik. Ljubezen lahko pozabi bolečine starih ran.
Življenje je stvar izbire. Biti srečen je izbira.
Da ne bo novih ran, moraš razmišljati s svojo glavo!

258

Odmevi korakov skozi dneve so polni želja,
krikov po teb.,
Moje oči so polne upanja in vere.
Vsak večer pred ogledalom snamem masko,
Odvržem verige časa in skočim v sanje,
Ki so žejne poljubov In dotikov tvojega telesa.
Z sanjami živi moje srce.

259

Obraz v ogledalu lahko zamenja Resnico z njenim odsevom.
Vem, nisi angel, ti moj novinar, samo človek si, ki hoče preživeti!
Veš in zlo izvira samo iz človeka samega!

260

Ne išči draga moja,
V nemirnih nočeh
Vroče prste v mojih očeh,
da ti napišejo lepo zgodbo srca,
polno toplih besed,
polno mavrice v mojih dlaneh,
polno cvetočih trenutkov
za tvoja žejna usta,
ker moj utrujen obraz
ta trenutek in ta umirajoči čas
visita na črnih nevihtnih oblakih,
Polnih psov na verigah,
ki lajajo v temnih sanjah.
In veš draga moja,
čeprav s popotno palico,
Kot romar z utrujeno dušo,
hodim čez tihi čas po poteh
s soncem v odprtih dlaneh,
so moja usta lačna in žejna,
polna iskanja,
med peščeno preteklostjo
in oceanom prihodnosti.

261

Z luknjo v duši
trgaš odrske zavese,
Za katerimi zeva praznina.
Ne deliš z nikomur skrbi,
ne strahov ne čustev.
Ne izstopaš iz območja udobja
in ne iščeš novih poti.
Tvoja prihodnost je tvoja preteklost
V pokopanih letih.
Ne plačuješ več cene za raj.
Samo še pes si,
Ki liže z jezikom prašna stekla
V očeh ljudi.
Molčiš kot marmor.
Si kot ujeta gora v senci.
Dihaš v ogledalo smrti,
Da izbriše tvoj svet
In ga pahne v pozabo.
Smrt je zate noč, je tema,
Je večni spanec, je tišina,
Je oko gluhih in je uho slepih.

262

V odprtih razmerjih
so noči polne vzdihljajev,
zavitih v bele rjuhe.
In ko v sobi čakaš na njene glasove,
Veš, da ne obljubljaš sanj
In da ženske ne gledaš v oči,
čeprav skozi njeno telo tečejo divje reke,
čeprav so usta vroča kot žrelo vulkana
in čeprav so oči kot jezera solz,
ki čakajo na dež.
Vlažno, sočno, žejno luknjo si vzameš,
kot bi jedel zadnjo večerjo.
Samo ta trenutek,
tvoj nagon daje tvojemu jeziku
divjo strast, da izgubi tla pod nogami
ko liže obraz, dojke,
mednožje odprtih vrat
in duha rožo v laseh.
In ko že misliš, da je vsega konec
In ona leže ob tebe,
obrne stran pogled,
Si ves presenečen,
ko te ona spet čaka z vetrovi v rokah,
da se čas zgosti v temi.
In ko v sobi zadiši po jutru,
Se ona zbudi, te poboža, poljubi,
se dvigne iz postelje,
še zadnjič te pogleda, da te v trenutku zažge
In odhiti s koraki neznano kam.
Saj sam veš,
v odprtih razmerjih vedno ostaneš sam,
ker ona mora še kam,
tja, da njen moški ni preveč sam.

263

Mlada zlata levinja z zlato kožo in z zlatimi očmi, se rada igra in nima časa, da se uleže ob moje noge, da se igram z njo, ko z zvestim psom, čeprav čutim vso težo njenih šap in ostrino krempljev, da me premetavajo kot njenega mladiča. Vonjam njeno živalsko sapo, ko me gleda z rumenim pogledom. Njeni gibi rok so nervozni. Njen glas molči. Njene besede ne morejo čez moj jez in si ne upajo razbiti tišine. Njene oči prosjačijo skozi stekla očal za pozornost. Njeno oko postaja nezaupljivo. Koplje jarke, ki so vse bolj globoki. Njeni mostovi se dvigajo. Ona sama ne ve, dati bližino in priti do mene.
Njen prazni kozarec je kot njeno iztisnjeno srce s kepo v grlu. Vsak cvet je upanje z uvelimi listi. In ko odpade še cvet in se roke povesijo, ostane samo še voda slanih solz, ki se ne iztekajo v reko sanj.

264

Po tišini in nevihti,
eksplodirajo mavrične bare v tvoji glavi,
ki razlomijo tvoj svet z besedam
in prebudijo mehke blazinice tvojih prstov,
da se spustijo na njeno telo.
Gledaš svoj obraz na njenem telesu.
Skočiš v njeno globino skozi lupino časa.
Slišiš ritem dihanja. Poslušaš utrip srca
in šum krvi po žilah.
Njeno oko je tvoje nebo.
Iščeš odsev na nebu in strah te je,
Ker ne veš, kaj boš našel.
Sprašuješ se,
ali si ti samo rabelj, žrtev, muka ljubezni,
ali samo kaos, ki se izliva s spermo
na čudovito igrišče njenega telesa?

265

Zakaj v tvojem srcu takšen mraz,
če ti nisi jaz in jaz ne tvoj obraz?

266

Vino iz tvojega srca
naredilo me je mehkega in pijanega.
Koliko padcev, drvenja v nič,
Koliko novih začetkov, hrepenenj,
izgubljenih trenutkov, ubitih občutkov,
je bilo potrebnih, da je strah izgubil pravi obraz.
Minila so vsa ta leta in bilo je lepo, dokler je šlo.
A vsaka sveča dogori in ne pušča sledi.
Niti spomin konca ne preživi.
Pride nov dan in ostaneš sam.
Sam v postelji z vonjem njenih las,
brez njenih besed, z občutkom,
da bi kar moral umreti.
A če želja še obstaja,
pokličeš draga moja, saj še poznaš številke,
kot jaz pokličem tebe v sanjah
čeprav tvoj telefon zvoni v prazno.
Saj veš, na novo bi bilo treba vse začet.
Znova bi bilo treba ljubezen živet,
Izkopati skrite zaklade v tvojih očeh,
Te vroče poljubiti na čelo,
da bi bilo spet tako kot nekoč.
A če te ne bo Draga moja,
nikoli in nihče ne bo mi vzel
nasmeha duše, tvojih grenkih solz,
Ker vse bom zaklenil za seboj poslednji večer,
ko bom čakal pod nebom,
sešitim s črnimi krili, da odidem v večnost.

267
Nekoč si izgovarjal njeno ime z veliko previdnostjo,
da bi čim dlje ostalo med ustnicami.
A z leti je vonj po mladi češplji izginil.
V pepelniku sramnih ustnic je polno ostankov ogorkov,
Ki so neme priče njenih umrlih ljubezni.
Pa vendar upanje umre zadnje.
Je kakor nočno nebo,
Ki nikdar ni tako temno,
da ne bi odkrili kake zvezde.
In morda pomlad, ko bodo trave zelenele
pod oblaki in bodo želje govorile,
prišla ljubezen za umret?

268

Na začetku ni bilo ničesar. Bil si sam brez strahu. Potem si spoznal samoto. Občutek, ko si lahko poslušaš svoje dihanje, utrip srca, škrtanje zob, pokanje kosti, ropot v prebavilih ... In tvoje srce in tvoja duša sta letela na krilih svobode. Občutek, kako lahko je plesati z lastno senco pod sončnimi žarki. Tvoj dom je imel vrata, da si lahko zunaj vedno pustil ves kaos današnjega sveta in objel tišino v samoti. In potem, nekega dne, jo najdeš. Čeprav je nisi niti iskal, niti je nisi poznal. Nisi vedel, ali gre za igro, za laži z očmi? Na začetku je strah pred neznancem imel velike oči. Pa si kljub temu sam sebi rekel, bom poskusil, bom ugriznil v ta slastni sadež, dovolj je bilo čakanja, preveč je bilo že sanj! Dovolj je bilo samotnih sprehodov! Predal se bom omami! Ljubil se bom s strahom! Hočem njene dlani! In ko bo na ustnicah vse več nasmeha in okusa po soli in bo hrepenenje postalo neustavljivo, potem se bo užitek kar sam raztopil na golem, vznemirljivem, preznojenem ženskem telesu. Kako lepo je, ko pozabiš na včeraj! Čeprav si prijetno zmeden, govoriš, da takšna, kot je, je, kar dobra zate! Končno ji daš ime. Kličeš jo Ljubezen. Rdeča ptica iz sladkorja, ki ima rada tudi led. Potem jo razvajaš, da ji ustrežeš, ker praviš, da jo ljubiš. Pozabljaš na samoto, pa tudi na denar. Nisi več sam. In nič ni zastonj! Potem živiš z njo. Dokler gre! Leta in leta brskaš po njej. Bolj, ko vrtaš po njeni duši, spoznavaš, kako daleč si od nje in kako velike in skrivnostne so njene črne luknje v njeni duši. Ko imaš vsega dovolj in je njenega molka preveč, izstopiš iz njenih črnih lukenj in se z mislimi spustiš po dolinah spomina, kjer leži polno besed v tišini. In spet si tam. Na začetku. Ko nisi poznal ničesar. Ko je bil s teboj samo angel. In potem sta začela verjeti drug v drugega, počasi in previdno.

269

Najina bližina je brez meja.
Ne lovi, čeprav lepo diši.
Objema, poljublja, ljubi
In nič ne obljublja
pod dežnikom neba.
Ne potrebuje pozdravov.
Ne stalnega naslova.
Vedno lahko gre brez slovesa.
Kako lepo je biti duh,
z zapeljivimi očmi,
ki s pogledi lahko božajo,
ki s pogledi lahko slačijo
in čutijo v dlaneh,
drsenje in božanje bližine
in ko pozabijo misli na strah,
da bi kradle v imenu strahu.

270

Leta in leta si privit k njenemu telesu,
z vonjem po užitku.
Kot vampir piješ njeno toplo kri do jutra.
In ko se zjutraj ohladi njena kri,
So tvoje oči vnete od vonjev trenutkov
in tvoj jezik je krvavo rdeč
od njenega razgretega telesa.
Ko ljubiš in sanjaš vonje v rjuhah,
Vedno ljubiš na polno,
ne samo njenih lepih oči,
ampak vse njene barve,
tudi tiste, ki so že obledele.
Ko pa njen obraz izginja iz spomina,
Kot veter, ki se skriva v travah
In dobiva ljubezen drugo ime,
potem veš,
da je bilo vse preveč samo tvojega vonja
na njenem telesu v vseh teh letih.

271

V tvojih odprtih očeh zasidran pogled brez konca,
čez velik moder obraz poln bleščečega sonca.
Čas je bežna senca čolna na gladini morja.
Stara jadra sanj na ušesih vetrov.
Toda sanje živijo v nekem drugem svetu.
Kažejo življenje, ki to ni in ga še kako občutiš,
kakšno je, ko te vrtoglavica zavrti čez robove visokih valov
in padeš v naročju resničnosti.
Pa vendar, življenje je prekratko za eno samo zgodbo
in tudi ljubezen ne traja dolgo zasidrana v pristaniščih paradiža.
Štejejo samo trenutki.
Saj že prve kaplje dežja lahko ubijejo tvoje poletje
in se zmočijo vse besede,
Ki so dale življenje zvezdam na nebu.

272

Čas ne računa več s teboj.
Še si tu, živ, poln smeha,
ki seže tja do sonca.
Končno zadihaš s polnimi pljuči
In greš skozi meglo,
ki je bila vsa ta leta,
zasidrana v tebi
in ki ti je zakrivala jasen pogled
na resnične podobe vsakdana,
ki bi te lahko še kako ranile
in s tvojo krvjo po žilah
oblake brez sanj napolnile,
če bi vedel, kakšne so.
Ne, ne bova stopila pred oči!
Ne pomladi, ne jeseni,
Ne to leto, nikoli!
Konec je nevidne godbe!
Konec je plamena na ognjišču srca!
Saj veš, ko se preveč zgodi
je vsega dovolj in samo boli.
Samo spomin še živi za oba.

273

Bila je kot šopek dni,
polna vonjev noči.
Roka roki ne verjame več,
laži vzele so preveč.
Nisi več isti kot včeraj,
ko pomlad bo prišla.
Niso ljubezni zmeraj
cvetoče zgodbe srca.

274

Samo jaz in ti.
Soba v temi. Soba brez oči.
Slečene želje do kosti.
Hrepenenje na tleh srca.
Tvoj vonj je moj vsak dan.
Tvoje ustnice z okusom po jagodah.
Tvoji kriki odmevajo na stenah.
Vzela sva si čas za dolgo kavo.
Morda naslednjič pijeva expresso?

275

Ne išči drugje,
ker vse skrito je v tebi.
Vsak trenutek je lahko tvoj pravi čas,
da misli postanejo metulji,
da so kot oblaki na nebu
in da lahko življenje živiš
kot glasba, kot poezija,
kot umetnost.
Svoboda je spoznanje resnice.
In samo tisti,
Ki se nikdar niso mogli srečati,
Se spominjajo velike ljubezni.

276

Nekoč ni bilo solz ne bolečin.
Živel si kot tujec z duhom na razdaljo.
Bil si zazrt v praznino, ruval spomine pod čelom neba in se sprehajal med samotnim skalovjem.
Ne gre vedno kot si želiš!
Nikoli ne veš, kaj te čaka in kaj te bo doletelo.
Leta težkih korakov so minevala.
Ko srečaš in se dotakneš lepe neznanke, polne nemira, polne prijaznih besed in te potegne iz megle in dežja na sonce, spet čutiš, da boš letel in se odtrgal od zemlje.
Postala je tvoja muza in ti njen nesmrtni pevec.
Bil si edini, ki se mu je odprla.
Bolj kot mimoidočim obrazom – podobam grenkobe je zaupala tebi - tujcu.
Sprejela te je globoko vase.
Bila je vsa obdana z labirintom skupne blaznosti.
In ko si jo globlje pogledal v oči, si jo prepoznal kot podobo nujnosti in igro si imel v svojih rokah.
Postala sta več kot dva. Bila sta čas.
Tvoje roke so bile polne barve, ki so barvale njene prsi.
Bila sta ponoči in podnevi.
Vsa leta si ustvarjal neumrljivo njeno podobo, ki te bo spremljala do konca.
Ampak, tako si sam želel, mar ne?
Se spomniš teh besed?
Samo tisti, ki se niso nikdar srečali, se spominjajo velike ljubezni ...

277

Misli so pripete na nebo.
Srce odveže besede.
Razširiš roke in tehtaš,
kaj je prav in kaj ne.
Trenutki gredo mimo tebe kot odmevi.
Ure se vrtijo kot dnevi.
Življenje dobi ostrino iz oči v oči.
Veselo sonce ima veliko glavo.
Izbral si svoje dneve v vrtincu svojih zvezd.
In vse je tako kot srce želi.
Dovolj je bilo solz v praznini drugih ljudi!

278

Ne jočite ob mojem grobu,
ker nisem tam
in ne spim.
Umrl sem na gori med bogovi,
kjer ni teme,
kjer ni tišine, kjer ni niča,
kjer je ena sama večnost,
kjer ni več pomembno,
katere čevlje sem nosil,
ampak kje vse sem z njimi bil,
kaj z njimi sem doživel,
koga sem v njih nasmejal,
koga sem peljal v naravo
in ga objel.

279

Kadar so jezni bogovi,
nevihta je močna
in plešejo strele,
potem so jadra na čolnu
polna jeznega vetra,
ki kriči preko najinih zidov
In jadra z norimi valovi,
tja do obale do skalnatih čeri,
kjer umre brez moči.

280

Si kdaj pomislil?
Lahko sva več kot jaz in ti.
Lahko sva železniški vagon,
poln ljubezni, spoštovanja,
sočutja, prijateljstva,
zvestobe do zadnje postaje,
brez praznih besed
in brez laži,
kjer drugi ljudje ne vstopajo
in izstopajo ven,
kjer samo telo ne govori,
ampak duša in srce polno živi.
Lahko sva oba več,
Tudi, ko zeleno ni zeleno,
če si najin čas vzame čas
In ni odveč.

281

Draga moja,
ljudje pravijo, da kdor ne tvega in ne razgrne svoje sanje, ne bo nikoli srečal ljubezni.
Tvoje besede so kot jate zaljubljenih ptic.
A od sanj se težko živi daleč stran od oči.
Tudi ti potrebuješ nekoga, da ljubiš, da rasteš in da se spreminjaš.
Človeku moraš pogledati v oči, da se ljubezen lahko iskri.
Vem, čakaš in hrepeniš po nekomu, da te objame, da te vzame, da boš občutila v žilah spet strast.
To divjo žival, da bo do konca ponorela in nove občutke v tebi prebudila, ko ti bo nekdo grizel tvoje dolge lase, ti šepeta sladke laži na ušesa, da boš spet jokala od sreče, ko boš trkala in kričala na nebeška vrata vsa zadihana, mokra od njegovega jezika, ko ti bo lizal popek, prsne bradavice, poljubljal rdeče ustnice s tisočimi poljubi pod mavričnim nebom.
A kaj naj jaz storim, draga moja?
Star sem in daleč stran živim.
Naj pokličem novembrski dež na oči, napojim besede z mrazom in temo in odidem v samotno ječo, da zbežim stran, ker ta ljubezen v maju nima poljubov, ne dotikov in tako je sama in zvesto čaka brez naju?

282

Pekel trplenja je vedno tukaj in sedaj.
Nebesa prav tako.
Oba sta navzoča v tebi prav ta trenutek.
Kaj je bilo in kaj bo, ni važno!
Vsakič, ko se zaljubiš, se vzpneš v nebesa.
In vsakič, ko sovražiš, zadivaš drugemu,
se z njim prepiraš, padaš naravnost v ogenj pekla.
Vedno lahko napišeš pismo nekomu z besedami,
Ki se ga lahko dotaknejo in zbudiš v njem pozornost.
Z vsakim napisanim pismom izgineš In čakaš.
Žal pa je danes tako, da je važno samo,
če imaš debelo denarnico, velik avto, dobro službo.
Potem si pravi moški za marsikatero žensko.
In tudi leta niso važna!
Končno leta so kot številke na bankovcih,
Ki jih ženske še kako ljubijo.

283

Ko si sam brez maske,
Minevajo trenutki pomirjajoče.
Ni ti trebna lagati,
da bi zakril pravi obraz,
pred krvavimi očmi hudiča,
pred besedami steklih psov,
iz ust kamnitih obrazov.
Ko podreš zidove bolečine v duši,
se lahko spet smejiš.
Kako tuji ti postanejo ljudje,
k so ti še včeraj bili zelo blizu.
Ko solze niso več umazane,
spet z dušo gledaš čisto.
Pozabiš na biče, razžrte rane,
v deževnih kapljah poletja
in brišeš spomin na prehojeno pot.
Ko se sprehajaš,
med številnimi obrazi ob morski obali
z dušo letiš med govorico valov,
med vonjave slanega ozračja,
v prostranost horizonta.
V kavarni ob obali po kavi diši.
Razmišljaš … Dnevi so tihi, še tišje so noči,
kot samotni jezdec jezdiš sam do konca dni.

284

Poletni dnevi pokajo po šivih,
Med natakarji z ribjimi jedmi v restavracijah,
Med naoljenimi telesi pod sončnimi očali
na skalah ob obali,
Kjer se kot vosek pod soncem topijo obrazi,
Ki so zbežali iz betonskih mravljišč,
Da bi našli mir med valovi morja,
v katerih vse izgine v trenutkih za spomine.
Ob obali slepec v morje gleda
in pravi:«Veš, svet je lep!«
Malo pomislim:«Je res lep?«
Slepec odgovori:«To boš videl, ko boš slep!«

285

Če ne padeš v skušnjavo,
ostajaš na površju,
kot tujek v očesu gledalca
in sploh nisi pijan,
ne od pijače,
od sreče še manj.
Ne razbiješ se v neurju,
ne nasedeš na čeri,
se ne raztreščiš na pečini
in ne utoneš v plitvini.
V sobanah tvojih oči,
je spokojna tišina.
In nikogar ni.
Na koncu nikoli nisi
nič bolj sam kot prej,
saj vedno izgubiš samo to,
česar nikoli nisi imel.

286

Zemljo prekrije noč
in mir je v doma.
Žalosten je vonj tvojih oči
v samotni, jesenski noči.
Zaspiš, kot bi nekdo ugasnil luč.
Na zglavniku dišijo tvoji črni lasje.
Tvoja usta so suha.
Tvoje roke so kot gole, mokre jesenske veje.
Tvoji boki so brez rdečega jezika strasti.
Daleč stran na drugem bregu,
iz sanj zbudi me tvoj obraz kot zver,
ki kriči iz daljave zaljubljene besede.
Iz spomina padajo slike korakov
blizu kamnite morske obale.
Ničesar več čutiti,
ničesar več želeti,
Je težko.
Biti samo kamen
v morju tvoje ljubezni,
je težko.
Ko noč se v jutru zbudi,
na rokah prinese mi kavo.
In sprašujem se,
ali si ti samo črni hudič
z mačjimi očmi,
ki me mučijo?

287

Veter prinese njene ustnice, oči in črne lase.
Pobiraš njene sence v tišini
In hodiš za jezikom sonca
po zaspanih jesenskih gozdovih.
Tvoja misel potrebuje mir.
Kar nisi,
iščeš v dlaneh jesenskih listov.
Tvoje srce je kruh
In tvoja kri je vino,
Ki čakata na njena usta.
Kaplje iz čela padajo na tla.
Polne so vonja po njej.
Se sprašuješ,
Je pisati za nekoga,
Ki ga nikoli ne boš spoznal
Neumnost,
kot je neumnost
Izgubljati čas za konjenico
princev na belih konjih,
ki prečijo pokrajino
in za katere ne veš,
ali so samo bleferji na sivih oslih,
oblečeni v maškare?

288

Med tabo in mano ni pravih dotikov,
Ne objemov, ne poljubov.
Tvoja lepota je tiha
brez diha.
Vse kar čuti moje oko,
vidi moje srce je,
da te spozna,
dokler si,
pa čeprav te ni,
in mi tvoj parfum
v nosu ne diši.
Naj napišem nov začetek,
In z radirko zbrišem stare besede
In te v glavi na novo narišem?
Ne! Še vedno imam svoj obraz,
svoje roke, noge, molk in svoj glas.
Čakam te.

289

Vsa v črnem med lažjo in resnico.
Tvoja duša se vleče z berglami.
Tvoje oči so odprte kot okna za želje.
Tvoj dah zbuja upanje.
Tvoje ustnice so krvave od kapljic krvi.
Dokler si ljubica in so tvoji poljubi globoki,
Se ne boš postarala.
Biti ženska,
Kot dotik tople roke na obraz,
Je res tako težko?

290

Nisem mrtev.
Sem kot pesek,
Ki kot solze padajo skozi dlani.
Postelja je najin peskovnik.
Dotiki so vse,
da cvet od strasti zažari.
In čeprav morda ta čas
živim kot posušena smreka,
Ki jo je napadel lubadar,
bom tvoj ljubimec,
z ramo za tvoj dih
in se ne boš postarala,
ker se bova vrtila po kamnih,
in letela v nebo.
Lahko me boš grizla.
Lahko boš čisto zlato,
ker ne bova se zbudila,
ne zdaj ne nikoli,
ker se bova srečala
samo na postajah.

291

Ko preteklost izgine
In izbrišeš spomine,
ostaneš čisto sam.
Za ljudi si neviden, neopazen.
In nihče nima časa
Da opazi tvoja dve posušeni jezeri
V tvojih razbitih očeh,
Skozi katere spet sije sonce
In zakrije temo v tvoji duši.
Pozabiš na hripav, neslišni glas.
Spet tvoje besede kričijo.
Tišina je tvoj varni dom.
Spet slišiš reke v sebi,
Ki tečejo brez izvirov
in brez izlivov.
Z vsakim novim pogledom,
Rasteš vse višje
in tvoje morje v tebi spet valovi.
Čeprav ti ljudje govorijo,
da si brez črede in pastirja
Obsojen na smrt,
ne poslušaš teh besed
Ker plenilci vedno čakajo na plen
In na tvojo smrt,
Da z njo poberejo najboljše,
Kar si imel.
Oh ta svet.
Zakaj bi moral zaradi njega znoreti
In s hladnimi objemi živeti?

292

Honey samo ime ti poznam.
Nekaj je v tebi in zdaj me imaš.
Za ljubezen sta potrebna dva, to dobro vem.
Dve srci, ali vsaj eno zelo veliko srce, ki ljubi za dva.
Brez upanja, vzdihov, dotikov, poljubov
In tudi brez dvomov, ljubosumja, trpljenja in solza,
se ljubezen prava pred ogledalom ne prepozna.
Previden razum me vleče stran, a srce ne ve kam.
Do moje smrti je nekaj korakov.
A zadnja ljubezen lahko sega onstran In čez.
Vem, samo tujec sem ti
Nič nisem, ker nič dati ti ne morem.
Morda me vidiš kot tujek v svojem očesu
V zgodbi brez smisla?
Morda pa sem resnično izbran,
Od boga kot angel k tebi poslan,
ali pa samo norec,
Ki ga je odneslo predaleč?

293

Živiš sam.
Tvoje življenje je en sam dolgočasiš.
Neugodno se počutiš.
Si nezadovoljen in osamljen.
Ničesar ni,
Kar bi te potegnilo naprej.
Si brez idej.
Še dobro da imaš sanje,
da se skriješ lahko vanje.
Morda upaš,
Da najdeš nekoga,
Ki ti bo pregnal tvoj dolgčas
In se ukvarjal s teboj,
V zameno za zaupanje
In ljubezen?
Pa se večkrat zgodi,
Da prav ta,
Ki ga izbereš ti
natakne rogove
In izzove poplavo čustev
In ti zlomi srce.

294

Deževen nedeljski dan.
Pijem kavo in premišljujem o bizarnem svetu,
Poškropljenem s krvjo in parfumom.
Živim skromno življenje
In ne želim svojega bližnjega žene.
Krvave rane preteklosti so zaceljene.
Vsi danes iščemo smisel. Vsi smo na istem vlaku.
Vendar ljudje se ne vzamejo časa,
Da bi se dotaknili tujega srca z besedami.
Hočejo samo denar!
Toda, naprej hodim naravnost, direktno do konca.
Tudi lepi globoki in bleščeči dekolteji mladih žensk
In vse akrobacije njihovih teles,
Se z leti razblinijo in izhlapijo,
Kot tanek bleščeč premaz na lepem telesu.
To, kar edino šteje je,
ostati, to kar si!
Kar slabega ne delaš sebi,
Ne delaj drugim ljudem,
Ker lepljivi prsti puščajo neslišne joke ljudem.
Tudi ti potrebuješ pravo tišino
v globokem črnem prepadu,
nad katerim sije sonce na kristalno čistim nebu.
Življenje je igra svetlobe in senc.
In dokler ne postaneš črna senca v grobu,
Ostani, to, kar si, človek z veliko začetnico.
Ne pozabi, samo enkrat se živi!
Bodi pošten, iskren, brez laži tudi ti!

295

Za fantazijo je svet majhen, ko sije sonce.
Takrat se sprehaja z širokim nasmehom po ulicah mest do robov sveta in jo denar ne zanima.
A kadar sonca ni, ko je dan noč in je gosto oblačen, takrat težko najde robove sveta. Takrat je pozna jesen ali zima.
Takrat je ona doma, vsa tiha, vsa sanjava in ne prežiga luči.

296

Iščeš sanje
in košček resnice.
Iščeš človeka,
ki se bo vedno smejal v tvoj obraz,
ko boš slačil dušo
in ugašal telo na sončni cesti,
da bo ljubezen tvoja lepa
in bo rastla kot goba po dežju,
da boš srečen kot mirna reka,
z nebesi v srcu.
Zato postaneš lovec na srečo.
Večkrat se zaletiš z glavo
v zaprta vrata z zaprtimi očmi
In potem te samo glava boli.
Ampak, ko jo najdeš,
ne obljubljaš nič
in ne ponujaš nič,
Ker potem je samo hudič,
Ker dobro veš,
Da samo nasmeh tvojega srca
Lahko pelje ljubezen čez čas
In tvoje sanje vse do konca.

297

Noč za nočjo,
dan za dnevom sanjaš, upaš in čakaš
na mehke roke, tople dotike, sladke poljube.
Poljubljaš maske na tujih obrazih in resnica je laž in laž resnica.
V drobcu trenutka ne veš, ali si sploh živ sredi raztrganih podob.
Življenje ni enostavno na razprodajah smetišč ljubezni.
Kolikor plačaš, toliko dobiš, govorijo ljudje.
Resničnost je močnejša od vsake domišljije.
Čas v valovih, polni krikov, udarcev, strahov tebe vrača na bregove, polne brazgotin v trebuh obale.
Angeli pozabe so večkrat utrujeni z zlomljenimi krili sredi tvojih prašnih cest.
Tvoj čoln je večkrat razbitina v ogledalih morskih neviht.
Vendar čas znova in znova sestavi razbitine zrcal tvojega čolna,
da lahko veslaš po morju s sanjami naprej proti raztrganemu obzorju.
In večkrat se sprašuješ, kaj sploh je ljubezen?
Je fizika ali kemija? Je znanost ali utopija? Je odrešitev ali trpljenje? Je užitek ali bolečina? Je neskončno vesolje ali vsakdanji dolgčas? Je ogenj, ki kriči na rdečem nebu kot kri?
Samo to veš, starec moj,
Da ribe in sol diši po morju
In da besede, polne pijanih spominov, nič ne pomagajo.

298

Poletje bilo je toplo tako in drugače.
Ampak tudi jesen ni nič slabša.
Čeprav hladen veter zapira mnoge oči med ljudmi, da ugašajo ognji.
Ampak tvoja hiša iz drobnih razbit zrcal še vedno stoji,
tvoje drevo na vrtu še vedno raste
In svoje otroke si že davno poslal v ta nori svet.
Ne, ne počutiš se kot star slon, ki se je umaknil med ciprese,
Ki sanjajo v nebo.
Ne tečeš ti v prazno kar tako.
Ne čakaš na polno luno, da te vzame v naročje noči
In ne moliš, da se ti kaj novega zgodi.
Ne poznaš teme v srcu, ne izgubljenih iluzij.
Vse je tako preprosto brez laži,
Ko je ljubezen prava in si ti.

299

Luči v oknih.
Dim nad hišami. Jesen.
Ure tik takajo v večer.
In večer je tvoja mladost.
Žerjavica spominov greje mrzlo dušo.
Zunaj v vetru škripajo drevesa.
Noč se podira nate.
Tema pada čez oči.
Trudno je tvoje srce.
Čas je, da telo zaspi,
Kot staro drevo,
ki več ne cveti.

300

Skrivalnice za zidovi hiš.
Jaz mačka in ti miš.
Zdaj jaz lovim,
zdaj ti loviš.
Koncev dneva
In dotikov juter
sploh ne poznaš.
V mavričnih nočeh
brez sna,
v toplih dlaneh,
zaman upaš,
da zaspiš.
Preveč je krikov,
Ko loviš.

301

Gledaš skozi okno.
Piješ grenko jutranjo kavo.
Sanjaš? Ne! Ne moreš verjeti očem!
Poslušaš bobne vetra.
Razmetava in lomi drevesa brez ritma.
Veter, ki tuli, opozarja kot sirena v ušesa.
Vse je uničeno!
Prazne so gore pašniki In grape.
Prazne so kot odmev tvojega klica.
Prazne so kot glas ubitega joka.
Zakaj mora narava biti krvava rana,
Ki pušča sledi na tleh jesenskih dni,
da se norim ljudem pred očmi resnica zbudi,
ko vse je že prepozno
in na slikah vse je grozno?
Zakaj?

302

Na mrtvem obrazu,
V jutru na rokah,
Vstopiš skozi njene oči,
Skozi beli gosti dim ugaslih sveč,
kjer vonja po molitvah ni
in z glavo udariš v mrzle oči neba
in ti gledaš zvezde kot privid brez upanja,
da te bo še kdaj grel njen smeh,
njene roke, njena vroča stegna
in ogenj v njenih ustih
kot tisoč poljubov.
Smeješ se z grenkim nasmehom,
ampak ta tvoj smeh je jok
In tvoje srce je razvalina stare trdnjave,
kjer si bil kralj in ona kraljica
za zaprtimi vrati nebes.
In vse kar je bilo,
nikoli več ne bo.
Ostal bo le spomin z žalostjo.

303

Ko je čas na njeni strani,
ukrade ti pozornost
In govori na ves glas.
Besede padajo čez slapove,
In njeno igrivo telo,
Vrže tvojo strast v nebo
in že misliš,
da objemaš nebesa,
A potem se zgodi,
Da te vrže daleč proč,
in sploh ne veš kam greš,
samo zato, da ti pokaže,
Kako je neulovljiva,
Kako je navihana,
Kako ona zna,
v tej igri za dva.

304

Čas krade svetlobo.
Jesenski dnevi umirajo zgodaj.
Sveče dneva gorijo dolgo v večer.
Med včeraj in jutri
Iščeš roko brez dvomov,
roko razuma in nežnosti,
ki ti bo dala vero in mir v očeh.
In če je kje na tem svetu ženska,
ob kateri ne boš več sam
In ti bo kot roka na tvojem obrazu,
Potem je upanje,
Da bodo zbežali vsi meči iz tvojih prsih
in tišina bo postala ljubezen,
polna spokojnega miru v naročju noči
in pozabljenje bodo slabe misli,
polne strahu.
Morda na pomlad spet verjameš v luč
In boš hotel spet čutiti?

305

K tebi prihajajo in odhajajo
nevidni obrazi v ogledala tvojih oči.
In z njimi prihajajo tudi besede,
ki so kot moten šum kalne reke.
Vendar vse besede ne umrejo s temnimi očmi.
Je že res,
da večkrat sledove besed zagledaš ponoči,
ko se zbudiš v temnem gozdu misli
in so zaradi tega v jutru,
tvoja usta polna pepela
od mrtvega spomina.
Ampak besede, ki so tvoje ptice
In so pijane od tvojih misli,
danes takšnih, že jutri drugačnih,
vzletajo in vzletajo iz tvojih ust,
kot glasovi v vetru časa
skozi zvočnik tvojega jaza,
dokler boš tukaj.

306

Samotni otok sredi morja.
Starcu na otoku se ne dogaja ni več.
Konec je potovanj čez koledarska leta.
Občutek kot, da se mu je čas ustavil.
Samo še gole skale okrog in okrog.
Konec je v spanju lepih sanj in lepih potovanj.
On se napaja samo še iz korenin svojega telesa
In njegove misli,
se ne hranijo več v umazanih vodah tega sveta.
V njegovi hiši je polno besed,
Shranjenih v pajčevinah možganov.
Besede so že davno pripravljene za odgovore.
In ko gleda s hriba nad hišo,
Ne vidi nikogar,
Ki bi želel slišati njegove besede.
Svet je postal gluh za njegova usta.
In starec se sprašuje,
Kdo je komu tujec?
On svetu ali svet njemu?

307

Mraz grize kosti.
V ustih škripaš z zobmi.
Tvoj glas odnese po ulicah,
Kot bi se spustil v globoko jamo
In odmeva kot čas v odeji teme.
Gledaš zmešnjavo mladih teles,
Pripete na pametne telefone
in opazuješ
njihove sprevržene nagone.
Občutek kot,
da padajo kaplje črnega neba
na mlada čela,
v ritmih bobnov norega sveta.
Kamor koli se ozreš,
Sama laž, goljufije, grabež in morije.

308

Dnevi so kot popotniki
skozi barve drevoredov časa,
Ki puščajo za seboj sence,
napolnjene z besedami,
ki umirajo v svetu zob.
In ko se posušijo tvoje oči,
ko se ustavi škripanje tvojih korakov,
ko ogledala postanejo črna,
izgineš v vesolju
In nastopi tišina brez glasu
v drugem svetu.

309

Mrzel veter grize z zobmi.
Megla je pred očmi.
Malo je lepih decembrskih dni.
Star si.
V tvojem telesu tulijo kosti.
Tvoja kolena so brez pesti.
Tvoja sapa je težka
In glava se vrti.
In ko odletijo še zadnje ptice,
Veje so polne praznih rok.
Narava je osamljena
z gorečimi očmi brez zvokov,
ujeta v sanje,
ki čaka na sonce,
da zbudi njen obraz.

310

Ni jo več, draga moja.
Mladost je minila.
Sanje je odnesla divja reka.
Vsak udarec zvona slišiš v stolpu srca.
Le tako se ne zadušiš za zidovi
pred vrati večnosti.
Vse sem razdal.
Pticam nič več ne morem dati.
Po mestu hodim s spomini v naročju,
Z nemirom v očeh.
Samo veter in ptice vedo,
Kako umira staro drevo.
Ampak, draga moja,
Tebi, ki čakaš že 100 let,
Bom dal čez 100 let glavo na prsi, Roke v lase
In bom žarel kot zvezda noči
In potem bova postala nit,
Ki povezje dve duši,
da me ne boš več iskala,
za vsakim vogalom,
pod vsako skalo
in moje uganke reševala.
Veš, slike so samo sence.
Na čolnu ljubezni ni rešilnih jopičev.
Z ljubeznijo postaneš srečnejši od vseh ptic.
In nebo te ziba kot otorka v zibelki, ko letiš.

311

Iščeš srečo tu pa tam.
Pozabljaš, da je škoda sanj,
za vse besede brez odseva neba,
Ki izginjajo kot veter,
ki se skriva v travah srca.
V nemirnih nočeh,
Z mavrico v dlaneh,
Iščeš dotike v njenih očeh.
Usta so lačna, žejna, polna iskanja.
Po dnevih sanj,
Pepel ljubezni ne ve kam.
Ostaneš sam.
In spet iščeš srečo tu pa tam.
Pozabljaš, da je škoda sanj …

312

Ko izgubiš sanje,
je življenje brez dihov in izdihov,
gugalnica brez zvezd.
Besede postanejo smodnik.
Lahko nekoga ranijo,
da postane pepel.
Lahko pa so besede kot rože,
ki čakajo na dotike
in so polne želja, hrepenenje.
Brez besed je pesnik mrtev.

313

Leta in leta sanjaš, hrepeniš
za koščkom prave ljubezni,
za malo topline v srcu,
za mir v duši.
Iščeš med cvetočimi, dišečimi ženskimi obrazi.
Se razdajaš s poljubi, pozornostmi.
Končno jo najdeš in ona tebe.
Postala je tvoj čas v dnevu.
Začneš verovati.
Tvojim korakom se več ne mudi,
So polni upanja in pričakovanja.
Počutiš se, kot da si zajahal sedlo na vrhu gore.
Da jo imaš rad, odmeva povsod.
Žariš močneje od sonca.
Vsako zvezdo na nebu hočeš ujeti.
Nobena pot ni predolga.
Si najsrečnejša ptica na tem svetu.
A z vsakim korakom
vse bolj padaš čez gorske prepade
in postajaš vse bolj sam.
Postajaš grom in ona strela.
Sladkor v srcu se je stopil.
Pozabljene so vse nežnosti.
Ko vlada tišina pred nevihto,
se pozablja vse, kar je bilo lepo.
Ostaja samota, esenca ljubezni.
Si res želel, kar si dobil?

314

Pozabljen od boga,
s požgano bližino,
Onkraj vseh daljav.
V hiši brez številk,
V hiši brez ključa,
Ki bi vrata odprl,
Z uro brez kazalcev,
In brez novih besed
Mimo oken
me najdeš
za vsem tem.

315

ljubljana1234@gmail.com

Poems

Contact

Gallery